Ultramaraton Celje - Logarska dolina

Ali je to bila tekma leta, ali mogoče celo tekma mojega življenja, danes ne znam povedati. Vem pa, da mi je včeraj uspelo dosanjati sanje izpred dvajsetih let, ko sem prvič slišal za ta tek. No, v resnici si takrat niti približno nisem upal sanjati, sanje so se začele uresničevati lani, ko sem prvič štartal v Ljubnem.

Začelo se je z zgodnjim vstajanjem ob pol tretji uri, tako zgodnji, da se je Ana odločila, da tokrat raje ne bo v spremljevalni ekipi. Na poti v Celje še mimogrede pobereva Žigo, ki se je, kot moj spremljevalec na kolesu, izkazal že spomladi na Muratonu.



V Celju naprej dvig štartnih številk, klepet s sotekači in kar naenkrat smo se podali na pot.



Prvi del poti ob Savinji do Mozirja je res prekrasen,  tako da je tistih 33 km minilo kar hitro in brez vsakršnih problemov. Za ta del poti sem potreboval dobre štiri ure.



Tukaj naju tudi prvič pričaka Marjetka in daljši počitek, ki pa se kasneje izkaže za edinega. Preoblačenje, preobuvanje mokrih zoknov in copat, zaužitje nekaj hrane in pijače



In gremo dalje.



Potem pa... Začelo se je nekje pri 35. km. Prva kriza. Kljub zaužitju dovolj tekočine in gela, ni šlo več nikamor. Tudi vročina je že pokazala svoje zobe. Že tukaj se je pokazalo, da  bo spremljevalna ekipa ključna za morebitni prihod v cilj.  Tukaj so se v moji glavi namreč začeli porajati prvi dvomi, ampak ne v takšni obliki, da jih ne bi bilo mogoče premagati. Pogled na uro pokaže, da zna iti zelo tesno z limitom v Ljubnem. Na tem delu proge omagujemo kar po vrsti. Vidim, da tudi ostalim sotekmovalcem ne gre najbolje, a jaz imam vsaj spremljavo na kolesu, ki olajšuje to trpljenje. Žiga pomaga tudi sotekmovalcem s pijačo, na okrepčilnih postajah je namreč vse pretoplo. Vmes od skrbi kliče še Marjetka, midva pa med njivami koruze le končno zagledava Ljubno, 15 minut pred limitom. Za teh 15 km od Mozirja do Ljubnega sem potreboval  dve uri in tričetrt.



Od tukaj dalje sem poznal pot od lani, a to ni bila olajševalna okoliščina. Tu  se je šele dobro začelo. Nikamor več ni šlo, niti s hojo ne, zaužitje gela pomaga le kratkotrajno.  Od Ljubnega do Luč sem potreboval slabi dve uri. Marjetka me je čakala vsaka dva do tri km, osvežilno hlajenje s hladno vodo je bilo trenutno zelo osvežujoče, a vsaj v tem delu ni kaj dosti pomagalo glavi. Prvič v življenju sem se pri teku srečal  s črnogledimi mislimi. Še hodil sem čisto brezvoljno.



Kaj mi je tega treba?? A ne bi lepo štartal v Ljubnem, kot lani, in lepo komot do cilja.  V Lučah odstopim, čisto dovolj mi je bilo vsega. Kaj ti bi rad drugo leto tekel v Bielu? Ma ja, daj no...  Dost imam vsega, še maratonov ne bom več tekel, polovičke so čisto dovolj... To so samo nekatere misli, ki so se porajale, nekaj je bilo izrečenih tudi zelo na glas.  Potem pa se izkaže, kako pomembna je dobra spremljevalna ekipa. Vzpodbujanje je začelo delovati, najbolj pa  Marjetkin odgovor na mojo vprašanje "le kaj mi je tega treba?" Preprost odgovor, da sem si to zelo želel, je nekaj premaknil v moji glavi.  Začnem razmišljati: če sem že enkrat tukaj in vprašanje je, če še bom kdaj, če si bom  še kdaj upal celo, je premaknilo mojo glavo, da sem videl cilj. In tako sem v Lučah brez premišljevanja nadaljeval. Za dobrih 58 km sem potreboval dobrih osem ur in pol.



V nadaljevanju je bilo kar nekaj sence, kar je bila močna olajševalna okoliščina. Vsaka dva km me je čakala Marjetka in me zalivala s hladno vodo, ki jo je dobivala od prijaznih domačinov. Nekaj po glavi, nekaj v kapo, ki se je v teh vročih urah pokazala za nepogrešljivo, veliko sem tudi pil.



Razpoloženje se je kar naenkrat spremenilo in na tem delu poti sem začel verjeti, da mi bo uspelo.



Pri 15 km do cilja se je začelo odštevanje. Dober občutek, ko veš, da je sicer še kar daleč, a hkrati tudi zelo blizu.

10 km do cilja.



Nekje na 6 km pred ciljem, se ob nama ustavi kombi, očitno metla, ki pobira onemogle tekače.  Šofer prijazno vpraša, če bi se raje z njim peljal do cilja . Če bi takrat pogledi ubijali, ga danes ne bi bilo več med živimi ;) Ob vsem tem trudu, da bi odnehal?! Ni šans! Časa pa je tudi bilo še dovolj.



V Solčavi  srečam še Pio, ki ravno prihaja iz svoje domačije. Še dobro uro imaš do cilja, mi reče in jaz z veseljem naprej. Vem, da ni več daleč. 4 km pred ciljem se zavem, da sem že čistu blizu vhodu v Logarsko dolino. Za ta pogled se je splačalo potruditi.



in že se nam je smejalo



Dva km do cilja,



in zadnji km.



Zadnji metri...



in CILJ.



Po slabih enajstih urah in pol, nam je uspelo. Nam, ja! Brez tako čudovite spremljevalne ekipe mi ne bi nikoli uspelo, nikoli mi ne bi uspelo brez Marjetke in Žige. Dodala sta tisto piko na i, ki je bila prepotrebna za uspešen konec, za kar sem jima seveda globoko hvaležen. Konec koncev sem hvaležen prav vsem, ki so mi za vzpodbudo pošiljali SMS, vsem tistim, ki so se že vračali in trobili v znak spodbude, velikokrat sploh nisem vedel, kdo sedi v njih. A pomagalo je, pomagalo je, da jo imam.



Po vojaškem tušu, ki je bil nekje zelo daleč stran, vsaj takrat se mi je tako zdelo, se mi je še kar smejalo



in danes ni nič slabše. Noge in glava na mestu, čutim tudi nekaj utrujenosti, le hladilnik se nekam čudno prazni :)

Za konec pa nekaj, kar sicer ni v moji navadi, a naj to zveni kot pozitivna kritika. Okrepčevalne postaje so za nas, počasnejše, bile katastrofalne. Ponekod  jih sploh ni bilo več, nekaj jih je bilo že čisto zapuščenih, ponekod pa so imeli samo še vodo, toplo, seveda. Le ena ali dve sta bili še vedno dobro založeni. Od skupine, ki je skorajda skupaj pritekla do Ljubnega, sem  ostal sam.  Nekateri od teh sploh niso imeli spremljevalne ekipe, ki je bila včeraj ključnega  pomena za prihod v cilj. In v Ljubnem okrepčevalne postaje sploh ni bilo več.  Tako Marjetka, kot Žiga, sta pomagala nekaterim sotekmovalcem, a več kot očitno je, ko pogledam končne rezultate, da jim ni uspelo. Pa bi  mogoče jim, seveda ob primerni podpori, tudi s strani organizatorjev. Ultramaratoni pač zahtevajo veliko več kot le vodo za tekmovalce, še bolj kot za hitre pa je to pomembno za tiste na začelju, ki se včasih komaj prebijajo od ene do druge okrepčevalnice.

Za konec pa moram priznat. Če se je do sedaj dalo tudi maratone preteči s tremi treningi tedensko in se je dalo še šlepati, bo treba za kaj več tudi vložiti kar nekaj več truda.  In to naj bi bilo moje vodilo za naprej.

FOTKE