ponedeljek, 12. avgust 2013

Dolomiti, Alpe in še kaj II. del

3.dan Marmolada

Še vsi pod vtisom čudovitega včerajšnjega pohoda na Tre Cime, se zjutraj odpravimo proti najvišji gori v Dolomitih, 3343 m visoki Marmoladi. Cilj: osvojitev najvišjega vrha. Z gondolo seveda.  Ker ni prav nikjer prav označeno, od kod pelje gondola na sam vrh, ga mahnemo kar na slepo.  Tako naletimo najprej na še en prelaz, tokrat je bil to Passo Fedaia.


Za njim pa čudovito jezerce. Zajezeno, obenem pa služi za pot pod vznožje Marmolade.


N,o super, si mislimo, našli v prvo. Sprehodimo se do vznožja, tam pa nas čaka presenečenje


Pa ne mi rečt, da se bomo v teh "kobačah" peljali na vrh Marmolade.  Ko vidimo še, kako je treba vanje vstopati, žičnica se namreč sploh ne ustavi, ampak z enako hitrostjo "drvi" naprej, tako da je treba v to košaro kar skočiti, da jo sploh ujameš, se odločimo, da ta gondola pač ni za nas. Ugotovimo pa tudi, da sploh ne pelje do vrha.


Tako se vrnemo in pravo gondolo najdemo šele nekaj km nazaj po poti, od koder smo se pripeljali.


Odločimo se, da bomo šli na vrh, pa tudi če nas to malo več stane (60 €, s popustom za Ano).  Za prihod na vrh pa je potrebno kar dvakrat prestopiti.


In tam nas pričaka prav prijetna temperatura


Na razgledni ploščadi pa enkratni razgled.


Celo jezero, pri katerem smo se najprej ustavili, se je dalo videti.


Še vremensko postajo najdem tukaj zgoraj, zraven vseh drugih anten seveda.


Pa sneg tudi, tako, da tudi kepanja ni manjkalo. No, tokrat nisem dobil kepe za vrat.


Potem pa se odločim, da bi se še malo sprehodili, vsaj na tole vzpetinico za mojim hrbtom.


Marjetka nekje zadaj govori, da jo je strah. Jaz pa kar naprej. Moram priznati, da je nisem jemal resno. Pa kaj te bo strah na tem koščku poti?




Ko pridemo na vrh vzpetine, vidim, da je stvar resna. Ups! V bistvo je bilo tako hudo, da sem jo komaj spravil nazaj. Za roko, seveda. Pa vseskozi je spraševala, kje je Ana, ki je mirno hodila za nama. Na srečo se je vse dobro končalo. Od veselja, da smo preživeli, pa spet kepanje.



Sam pa sem za kazen moral po stopnicah do vzpenjače. In spet se mi je ponovila včerajšnja zgodba, tokrat celo v malo hujši obliki. Malo večji napor pa sem že hlastal za zrakom. Celo tako "hudo" je bilo, da sem se na stopnicah moral enkrat vmes ustaviti. Ojej, višinci očitno niso zame.

Sicer pa je na zgornji postaji vzpenjače, v kapelici, ki je vsekana v skalo, pred leti maševal tudi papež Janez Pavel II.


Nazaj grede se ustavimo še na drugi postaji vlečnice, kjer je bilo že malo bolj toplo.



Tukaj si ogledamo še razstavo o prvi svetovni vojni. Marmolada je prekopana s podzemnimi rovi. Tukaj je namreč potekala mejna črta med Avstroogrsko in Italijo. In glede na razstavo, so tukaj potekali prav srditi boji in to na skoraj 3000 m. Človek se lahko samo čudi. Sicer pa smo se čudili tudi smučarskim progam. Ne samo, da so zelo strme, tudi te skale niso videti preveč prijazne, čeprav sneg verjetno prekrije marsikaj. Smo se odločili, da tukaj pa mi res ne bomo smučali.



Nazaj grede v naš začasni dom, se ustavimo še v prikupni vasici, kjer je bilo razstavljenih vse polno kovaških izdelkov.


Sam sem hotel celo pokončati zmaja, pa mi nikakor ni uspelo izpuliti meča.


4 dan: na poti proti Santa Caterini

Ne vem, če smo si doma predstavljali, kaj vse nas bo čakalo ta dan. Na karti pač izgleda vse tako enostavno. Vsekakor pa smo planirali, da se bomo ustavili v Bolzanu, kjer je je Messnerjev muzej. Tega smo si res želeli ogledati. Pa je dan prej Ana malo gledala po internetu in ugotovila, da je ravno ob četrtkih zaprt. In seveda je bil četrtek.

Na poti nas je čakalo kar nekaj prelazov:




s tem zanimivim hotelom, kjer za bore 4€ dobimo odličen štrudl. Slišimo pa tudi prve nemške besede, kar nakazuje na to, da so tu južni Tirolci, ne pa Italijani.


Na koncu pa prelaz vseh prelazov, Passo dello Stelvio, drugi najvišji prelaz v Evropi.


V resnici sploh nismo vedeli, kaj nas čaka. V prvi vrsti ogromno kolesarjev, ki so se odločili, da bodo osvojili ta prelaz. Tudi motoristov ni manjkalo, konec koncev tudi takih, ki smo se odločili za vzpon z avtomobilom, ni bilo malo. Kako pridejo kolesarji tukaj gor, mi še danes ni čisto jasno.  Sem si kasneje na vrhu mislil kupiti tale kolesarski dres, pa sem si potem premislil. Ni dovolj, da si ga samo kupiš, tega si je pač treba zaslužiti.


Če samo povem, da sem kar dobršni del vozil v prvi prestavi, bo malo bolj jasno, o kašnih vzponih se gre. Ne samo, da je 48 serpentin, nekatere med njimi so tudi prav strme. Vršič se v tej luči pokaže le kot en mali "prelazek", pa še na tega sem becikl moral na nekaterih mestih potiskati. Sicer pa je ta pogled zastrašujoč,


ko si pa na vrhu, pa seveda izgleda malo drugače


Sicer pa se Passo dello Stelvio nahaja tik ob švicarski meji, a do nje se je treba malo povzpet.



Za nagrado pa  razgled na bližnji ledenik



Tukaj pa najdemo tudi najvišje ležeče stojalo za sušenje perila daleč naokrog :)



Potem krenemo navzdol, proti Bormiu, kjer se vmes malo ustavimo in poslikamo.



Malo kasneje ob poti opazimo, kako svizec zavija čokolado.



No, še predno uspemo priti do fotoaparatov, se nam seveda skrije.

Tako počasi le pridemo v Bormio in malo kasneje še v Santa Caterino de Valfurva, kjer je naša naslednja postojanka.

4 komentarji:

  1. Dvakrat prestopaš? Gondolo? Ojej. Raje petkrat po tistem snegu, čeprav tudi tisto ne zgleda dobro...

    Marjetka, kako pa tebi gredo gondole?

    Lepo, lepo, lepo! Bomo moral it že prej, še preden bova velika! ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Aleš, ni mi glih neki užitek, ampak zdržim. Vsekakor lažje, kot vožnjo s sedežnico ali tisto odprto košaro :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Stelvio spet ni tako hud prelaz za kolo, kot izgleda. Ja, je dolg ampak naklonina je konstantna. Vršič je bolj strm in meni bolj tečen. Drugače je pa super, sploh ko zaprejo cesto za avtomobile in motorje in gre gruča kolesarjev gor.
    Vid

    OdgovoriIzbriši
  4. Odprto, zaprto, meni je popolnoma vseeno. Dokler niso samo moje noge, aaaaaaa!

    OdgovoriIzbriši