petek, 16. avgust 2013

Dolomiti, Alpe in še kaj III. del

5. dan: Santa Caterina de Valfurva, Bormio

Santa Caterina de Valfurva bi se v resnici morala imenovati Deborah Companioni de Valfurva. Ta italijanska smučarka in olimpijska prvakinja je namreč rojena v tej vasici. Temu primerno so skorajda vsi gostinski lokali, trgovine, da ne omenjamo njenega hotela, poimenovani po njej. Mi smo stanovali nasproti njenega hotela in prijazni natakar le tega nam je povedal marsikaj zanimivega o njej.



Sicer pa se nam je Santa Caterina prav usedla v srce. Smo se nekako pozimi kar videli v njej. Smučarskih prog primernih za nas kar nekaj, tudi tekaška proga je sedaj poleti idealna sprehajalna pot. No, tokrat se nismo kepali, so bili v bližini samo storži.




tudi skopali smo se skoraj v bližnji reki.




Skratka vasica majhna, prijazna in kar domači smo se počutili v v njej. Mogoče pa le kdaj. 




Pa še najbolj poceni žemlje imajo na svetu. V bližnji trgovini kupimo tri žemlje, katere so stale reci in piši  0,56 €. Ne, ni pomota, tudi mi smo mislili, da je in smo takoj ob prihodu iz trgovine pokukali v papirnato vrečko.  Notri so bile tri žemlje. Koliko že stane ena žemlja pri nas?



Sicer pa je v vasici tudi vse v znamenju Ostržka. Nam ni bilo preveč jasno zakaj, a očitno je bila bližnja reka vzrok za tako domiselne figure. Vse figure so namreč narejene na vodni pogon. Tako mora Ostržek med drugim goniti kolo, vrteti vodni mlin, smučati, sankati in še kaj bi se našlo.




Smo pa naleteli ob tekaški progi na vremensko postajo. Najprej mi je padlo v oči, da ni bila visoka 2 m ( in še kar nekaj takšnih smo srečali na naši poti), potem pa sem pokukal med lamelami in opazil alkoholni min. termometer, ki je kazal -24 °C. Ups, takrat pa jaz ne bi bil tukaj. 



Smo pa naleteli še na eno zanimivost. Avtomatsko pralnico za kolesa. Ha, tega pa še tudi verjetno niste videli.



Sicer pa smo si ogledali tudi Bormio. Kraj je seveda znan tudi po eni izmed najtežjih smukaških prog. Seveda smo si jo hoteli ogledati. Ker pa nismo bili zadovoljni samo s ciljnim spustom,




se odpeljemo z gondolo višje, smo upali, da na vrh oz. na štart smuka. Pa smo ostali na polovici, natančno na 2000 m. Sedežnica, ki pelje na vrh, je bila žal  v remontu.



Tako nam ni preostalo drugega, kot da se podamo na sprehod. Pohodniških označenih poti kolikor hočeš.




Še prej pa naletimo na osla. 



Nevede izberemo pot, ki poteka večinoma po gozdu, vmes pa le naletimo na travnik, za katerega sem sam prepričan, da je del smukaške proge.



Nazaj grede še ogled Bormia. 



Ha, tale klopca pa je bila tudi pravo odkritje.



Tale avgustovska češnja pa tudi



6. dan proti Ponte San Pietro

Za nadaljevanje naše poti smo imeli tokrat planiran naskok na prelaz Gavia. Dan prej ugotovimo, da se bo odvijala rekreativna kolesarka prireditev, katera bo ravno potekala čez ta prelaz. Na njej pa bo sodeloval tudi, verjetno zaradi sponzorskih obveznostih, svetovno znan kolesar Alberto Contador. 



Super, si rečemo, ga bomo počakali na vrhu prelaza in tako vsaj malo začutili vzdušje kolesarske dirke, ki se odvija na ta prelaz. Po iskanju prireditve na netu ugotovimo, da ne bodo štarali samo v Bormiju, ampak bodo prelaz naskakovali tudi z druge strani iz Ponte di Legno. In glede na to, da bo cesta zaprta vse do 15. ure se tako odločimo, da nas ta prelaz ne bo videl. Sicer pa kasneje zvemo, da je zelo ozek in da tudi kolesarjem ni jasno, kako se z avtomobilom pride gor.

Se pa odločimo, da bomo šli pogledati na štart v Bormio. Predviden štart od 9. do 10. ure. Mi smo bili tam seveda že pred deveto. Kar nekaj kolesarjev se je že nabralo. 



Pa saj ni čudno, kolesarjev na naši poti smo videli ogromno. Ni ceste, kjer jih ne bi videli. Tudi na tistih zelo prometnih jih vidiš kolikor hočeš. Jaz se tam ne bi nikoli vozil. Ne vem, v čem je užitek voziti se v takšni gneči in dihati smog avtomobilov. Seveda Contador ni prišel ob 9. uri. Ura je bila 9:30 pa še vedno ga ni bilo. Večina kolesarjev je seveda čakala na glavno zvezdo, nekateri pa so obupali in štartali  kar pred njegovim prihodom. Nekaj pred deseto se le pojavi. In to tako blizu, da ga Marjetka potreplja po rami in mu reče. "bravo". Ha, nisem mogel verjeti, da si je upala to narediti. Sploh zato, ker na letošnjem Touru nismo navijali ravno za njega...



Potem smo štartali, kolesarji proti Gavia Passu, mi pa proti Ponte San Pietru.


1 komentar: