Kot je že Rajko povedal, smo zaradi Contadorja & co. morali malo spremeniti naš kurz. Proti Bergamu, oziroma Ponte San Pietru, kjer je bila rezervirana naša naslednja namestitev, smo tako izbrali pot ob Lago di Como.
Zakaj sploh v Bergamo? Pri načrtovanju prvotne ture, ki se je imela namen zaključiti v Chiavariju na ligurijski obali, se je ta opcija zdela več kot odlična, ko pa smo nato malo spremenili načrte in se, namesto za morje, odločili za skok v Švico, nismo bili pozorni, da nam bo ta Bergamo predstavljal nek nepotrebni ovinek. Ampak...mi se ne damo! Pa potegnimo iz tega, kar se največ da. Dve nočitvi z zajtrkom v hotelu Borgo Brianteo,
ki ga mimogrede priporočam vsem, ki se bodo znašli nekje blizu in morebiti potrebovali prenočitev, sta nam omogočili, da smo si dobro ogledali sam Bergamo in še kaj. Na primer: Monzo. Monza je, po Imoli, drugo prizorišče Formule 1, ki smo ga obiskali. Resda v času, ko tam ni znamenite dirke, ampak vonj bencinskih hlapov je bil vseeno prisoten.
Na pisti so namreč trenirali motoristi in zvoki, ki so ob tem nastajali, so meni pošteno zamajali kolena. Preprosto povedano, bilo me je strah. Še dobro, da smo ujeli le zadnje minute in se je vse skupaj hitro končalo. Pa še ena dobra stran tega, da smo prišli tako pozno; vstop na dirkališče se namreč plača, 5 € po osebi, ker pa smo bili že rahlo pozni, nas je dečko pri rampi spustil noter samo z zamahom roke, češ, saj je samo še 15 minut do konca treninga... Ja, prav fajn se nam je zdelo. In smo se tako potikali po paddocku F1, ki so ga tokrat zasedli motoristi, se malo povzpeli na tribuno in si čisto od blizu pogledali pisto... Jp, je zanimivo, ni kaj.
Smo pa zato malo manj iskali parkirišče v samem Bergamu, ko smo se odločili za ogled starega dela mesta, na katerega se lahko povzpneš tudi z vzpenjačo.
Pravo odkritje! V vročem popoldnevu je bilo sprehajanje po starih, kamnitih ulicah prav prijetno.
Privoščili smo si tudi "polentino", ki nas je zamikala, ko smo se sprehajali mimo številnih slaščičarn.
Gre za zelo sladko pecivo, ki razen izgleda, nima nič skupnega s pravo polento. Sladko pač... In je minil še en dan na naši poti.
No, pa da ne spustim še dela, ko smo se vozili mimo Lago di Endine, kjer smo se ustavili in malo sprehodili
pa vožnja po zahodni strani Lago d`Iseo, kjer smo se tudi imeli namen ustaviti in se z ladjico malo popeljati po jezeru, pa nas je od tega odvrnil urnik vožnje, ki je bil čisto v nasprotju z našimi pričakovanji...,
pač pustimo še kaj za kdaj drugič...
In je napočil naš 8. dan na poti...
8. dan - San Moritz - Zams
Po zajtrku spakiramo naše kufre in se podamo proti Švici. Tokrat se, vzporedno z jezerom Como, vozimo skozi neskončne tunele, ki pa vseeno precej skrajšajo pot. Smer Chiavenna, še en zelo luškan prelaz Maloja
in že smo v San Moritzu, mojadva prvič, jaz pa drugič, kar je vsaj malo olajšalo orientacijo. Zapeljemo na parkirišče restavracije, ki se nahaja tik ob železniški postaji.
Parkirišče je brezplačno za goste restavracije, kar vzamemo tako, da bomo kasneje tam pač nekaj spili... kao... Bomo videli... Od železniške postaje do centra vodi pot skozi garažno hišo, kjer že najdemo prvo zanimivost
Svet v malem, bi se lahko reklo. Malo se sprehajamo sem in tja, se podamo do zobate žičnice, ki pelje na Piz Nair in se odločimo, da je to to. Čaka nas še kar nekaj poti do današnjega prenočišča in če se odpravimo takoj zdaj, bomo tja prišli že v poznopopoldanskih urah, kar nam nekako bolj odgovarja, kot pa da se vozimo po temi. In se odpravimo nazaj k našemu zvestemu spremljevalcu na tej poti, našemu avteku. Nismo šli niti na pijačo v restavracijo, niti nas zaradi tega ni nihče čudno gledal ali preganjal. Pa smo spet prišparali nekaj evrčkof ;)
Med vožnjo proti Avstriji smo imeli priložnost poslušati neko švicarsko radijsko postajo. Bogve, da se ni dalo razumet skoraj nič :) Smo se pa zabavali...
Kilometri so tekli, pokrajina taka, kot na razglednicah in počasi se bližamo Avstriji.
Nekje blizu Zamsa, kjer je bil naš cilj, se ustavimo v nekem Sparu, da se malo okrepčamo. Medtem, ko sedimo na terasi, se iz vsega lepega malo vlije, ravno toliko, da nam splahne avto. Fajn, saj je bil že kar potreben take osvežitve. No, malo kasneje se odpravimo in začnemo iskat hotel Gasthof Thurner.
Tako, kot verjetno večina drugih ljudi, si tudi mi predstavljamo, da nas bo v tipični, z balkoni polnimi rož, hiši, sprejela kaka Traudl v dirndlu... si misliš, ja... V "recepciji" sedi Kitajka, s telefonom na ušesih in klepeta in prav nič ne kaže, da misli skoraj nehati. Rajko že malo zavija z očmi, ker smo ta prizor s telefonom že nekajkrat doživeli na tej poti, ona pa še kar "čing-čang-ši"... Ko končno le neha, ji pokažem rezervacijo od Bookinga, ona jo vzame in mi na pult pomoli neke formularje. Ko jih izpolnim, medtem že spet telefonira!, mi kar mimogrede da ključ od sobe in to je to. Eh, ta pa mi že ne bo pokvarila veselja in se odpravimo v sobo. Soba kot soba, razen zaves bolj v jodlarskem stilu, za eno noč bo že, si rečemo, in gremo kar takoj malo na ogled po kraju.
Ni glih ne vem kaj, mogoče je pozimi kaj bolj interesantno, ko se človek gre smučat... OK, prespali bomo že, jutri pa tako ali tako gremo naprej.
9. dan - Salzburg
No, zajtrk je bil, glede na vse ostalo, kar soliden in spočiti se odpravimo proti Salzburgu...
Pot nas pelje mimo Innsbrucka, kjer si želimo ogledati smučarsko skakalnico. Zapeljemo se torej na Bergisel, kjer stoji ta znamenita skakalnica in sreča, ki nas spremlja, nam omogoči, da v živo spremljamo treninge mladih avstrijskih orličev.
Fascinantno... Pogledi z vrha proti dnu skakalnice so dihjemajoči :)
Kar ne moremo se spraviti dalje, čeprav nas čaka še kar dolga pot...
Ko se le odpravimo, je pred nami le še točno določen cilj, to je Mozartovo mesto Salzburg. S pomočjo Garmina (hvala, hvala, vzamem nazaj vse, kar sem slabega rekla o njem) se pripeljemo direktno v garažno hišo, iz katere je le nekaj korakov do starega mestnega jedra.
Po govorici ljudi, ki nas obdajajo in po facah, ki jih vidimo, ugotavljamo, da smo spet v enem takem "svetovnem čudu".
Ni, da ni... Če smo že tam, pa si poglejmo Mozartovo rojstno hišo, se sprehodimo malo gor in dol... Vroče je bilo za znoret. Spet se je bližal en tak vročinski rekord, ki jih je bilo v tem poletju kar nekaj in počasi smo imeli vsega dovolj. Še najbolj prijetno je bilo v tistem dolgem podzemnem hodniku, ki vodi k garaži.
Kar nismo se mogli načuditi, ko smo med to potjo srečevali zelo, zelo (in tu res mislim zelo) zrihtane moške in ženske osebke, ki so v večernih oblekah prihajali iz garaže. Ja, saj, Salzburger Festspiele, pa to... Vse jasno!
No, mi smo se nato počasi odpravili proti Eugendorfu, kjer nas je čakalo še naše zadnje prenočišče na tej poti.
Tokrat so se naša pričakovanja (Traudl pa to) skoraj izpolnila. Tipična avstrijska ponudba. Ker je nekaj dneva še ostalo, smo skočili še malo naokrog.
10. dan - Bad Ischl, Altausee in končno domov
Po prespani noči in obilnem zajtrku se je naša pot nadaljevala v smeri proti Bad Ischlu. Malo smo se sprehodili po poteh, ki sta jih nekoč ubirala Sissi in cesar Franc Jožef,
nato pa je bil pred nami še en zanimiv cilj, to je rudnik soli v Altausseju. Seveda se je bilo treba najprej primerno obleči,
temu pa je sledila pot skozi rudnik in spoznavanje zanimivosti o tej beli dragocenosti.
Medtem, ko so se zunaj kuhali na skoraj 40°, smo se mi tu notri sprehajali in nekateri že skoraj zmrzovali pri samo 7°C. Fajn je blo, res, prijetno osvežujoče :)
Ko smo, po kakih dveh urah, spet stopili na razbeljen asfalt, smo si želeli samo še priti domov. In to je bilo to. Na poti proti domu smo čisto slučajno opazili še eno smučarsko skakalnico, pravzaprav je bila to celo letalnica v Kulmu, ki pa je dajala kar žalostno podobo. Še bolj zapuščeno je zgledala, kot je bila včasih naša Planica. Ampak, reklame za svetovno prvenstvo v poletih 2016 pa že so :)
V poznih popoldanskih urah smo se le pripeljali domov. Za nami je bilo več kot 2200 prevoženih kilometrov po Italiji, Avstriji, Švici in celo skok v Nemčijo je bil vmes. Vtisov se je nabralo toliko, da jih bo kar težko popredalčkati.
Bravo! Zakaj ste že doma? Jaz bi še brala.
OdgovoriIzbrišiKar požiram zapise in si predstavljam vso pot.
Bo treba kmalu spet it kam :)
Helena vsega je pač enkrat konec. Spomini pa ostajajo. Sicer pa verjamem, da bom tale zapise iz te poti še čez leta z navdušenjem bral ;)
OdgovoriIzbriši