Sladkih6, tokrat petič

Saj sploh ne vem, če je še kaj za dodat. Če pa je toliko zapisanega, tukaj, tukaj, pa tukaj, pa še kje se bi in bo našlo. V resnici, roko na srce, sploh ne vem, zakaj je ta tek postal tako priljubljen. Ali zaradi organizacije,druženja, kilometrskega kroga, konca tekaške sezone,  zaključne prireditve, ali kombinacije vsega, pojma nimam. Na samem začetku se nam ni niti  približno sanjalo, še manj smo si predstavljati, kam nas vodi ta sladka pot.  Res je, da je treba v takšno organizacijo vložiti, kar nekaj energije in prostega časa. Skoraj vsakodnevno od avgusta, intenzivno pa od septembra je na našem urniku Sladkih6. Človek, ki nikoli ni organiziral takšne ali podobne prireditve  si sploh ne zna predstavljati, koliko dela je vloženega v to. V resnici se še kar vsako večer vse še vedno vrti okoli že zdavnaj zaključenega teka, od finančnega poročila, do zahval sponzorjem, vmes pa je še cel kup ostalih drobnih stvari. Misliti pa je potrebno tudi že na naslednje leto, sedaj ko še je sveže. Zapisati, kaj izboljšati, tudi kaj in kako kaj  postoriti, se zna hitro do naslednjega leta pozabiti.

Sicer pa je to bil zame že šesti ultramaraton (torej tek z več kot 42 pretečenimi km) v letošnjem letu, k temu pa je treba še dodat dva maratona, Ljubljanski je bil dva tedna nazaj.  Tokrat nisem bil obremenjen z organizacijo, kot v lanskem letu. Letos nas je bilo kar lepo število, tako da sem bil med tekom praktično popolnoma osvobojen vseh organizacijskih dejavnosti. V resnici pa se popolnoma nisem mogel sprostiti, vseskozi mi je misel uhajal k organizaciji, čeprav sploh ni bilo dvoma, da ostali ne bi opravili zadevo kot treba. Tako je skorajda bilo nemogoče, da bi se čisto odklopil, tako kot je to ponavadi pri mojih dolgih tekih. Kljub temu sem dosegel kar spodoben rezultat, čeprav sem se na koncu vlekel kot megla.    Verjetno bi pomagal kakšen gel, a se sploh nisem spomnil na to, zakaj pojma nimam, Šlo je pač tako kot je šlo, s hitrostjo sem se očitno sprijaznil, pa če prav je šlo zeeelo počasi. Na koncu je je izkazalo,da sem za mojim rekordom proge zaostal samo za en krog, kar pa predvsem lahko pripišem nenormalno toplemu jesenskemu dnevu. 20°C je pripomoglo, da so nekateri kar dehidrirali. Pa tudi sam nisem bil daleč od tega. Ko sem to spoznal, sem vmes kar dva kroga prehodil vmes pa popil več kot pol litra tekočine. Sem pa se na koncu razveselil svojega rezultata na zaključni prireditvi. Biti hitrejši od MirkaL pa ni kar tako,  pa čeprav on vedno samo hodi. Premagati  ga prvič je bilo enako zmagi :) .



Galerija slik