Ljubljanski maraton, tokrat petič

Tokrat je bilo malce drugače kot ponavadi. Na sporedu je bil namreč dvojni program. Najprej Marjetkin 10- km tek, tokrat sama, pred tremi leti sva namreč tekla skupaj, nato še moj maraton. Ja, kdor še ne ve, Marjetka je začela na dopustu teči in to po programu "Bom videla". To pomeni, da je bil ponavadi odgovor na moje vprašnje "a greva danes tečt?" Bom videla... ko  vprašam koliko bova pretekla, odgovor Bom videla... Kljub temu sva pridno nabirala skupne km, kar pa je tudi meni odgovarjalo, saj sem s tem nabiral prepotrebne dodatne kilometre za moj redni trening. Bile so seveda krize in porazi, a je vztrajala, zato tudi uspeh ni izostal :)

Zgodnje vstajanje v nedeljo zjutraj, dvig štartnih številk brez čakanja in priprave na prvo polovico najine skupne pustolovščine.  Kar nekaj treme je bilo prisotne, sam pa sem prvič občutil kako je na štartu, na drugi strani ograje.

Po štartu 10 km teka je sledila še moja priprava na štart maratona. Pred tem sem seveda pričakal  še "zmagovalko" pred ciljem. Nasmeh pove vse.



Potem pa še sam na štart. Tokrat sem stal na štartu svojega 5. maratona, drugega v Ljubljani. Če bi štel še mojih osem ultramaratonov pa bi bil to že 13. A pustimo statistiko, vsak tak štart daje človeku posebne občutke, sploh če veš, v kaj se spuščaš.  Maraton je le maraton in nikoli ne moreš zagotovo vedeti, kako se bo končalo.  Sam sicer nisem bil v dvomih, a zadnji 30 km dolgi trening pred tremi tedni, ko mi je po treningu padel pritisk na 70/40, je le pustil kanček dvoma v meni.

Čeprav ne maram gneče, daje vsak tak štart  v nepopisni množici  neke posebne občutke.  Štart v zadnji skupini, nekoliko spredaj se je začel natanko 14 minut po poku pištole, predvsem na račun tega, da so nas letos po novem spuščali v valovih.  Štart in gremo. Čez nekaj km me dohiti Wega, on bo tekel tak pač malo, malo hodil malo tekel, zato odbrzi naprej. Sicer pa mi je že pred dvema tednoma po mailu sporočil, da ni pripravljen na maraton...

V nadaljevanju nekaj časa tečem z Matjažem, potem nekaj časa tudi z Ksenijo, vglavnem pa vseskozi ob množici navijačev. Res enkratno vzdušje. Najbolj glasno navijanje pa se je začelo na Slovenski, po zaslugi TF navijačev seveda. Prvi krog je bil za mano čisto po planu in prav z veseljem sem zavil v drugega. Čeprav me je še pred par dnevi skrbelo,  če me bodo z mojim planiranim časom sploh spustili v drugi krog, na srečo ni bilo nobenega problema. V drugem krogu pa ni bilo več gneče. Kar naenkrat je tisto maratonsko vzdušje mimo, tapravi km pa šele pridejo. Tečem naprej svoj tempo, tu in tam prehitevam, na začetku kroga tudi "gospodično" z dolgimi kostanjevimi lasmi, v plavem dresu. Vse do 30. km mi gre kot po maslu, potem pa zapadem v manjšo krizico, katera pa je po zaužitju gela hitro mimo.  Nekje na 35. km nas dohiti metla, a se ne damo in jaz "odhitim" naprej, Raf in Darko, ki sem ju malo prej dohitel, pa sta jo uspešno zadrževala vse do cilja, tako da sam z njo v nadaljevanju nisem imel več problemov.  Nekje pri bežigrajskem stadionu srečam Zajca, ki se že vrača domov. On me preganja naprej, jaz pa vztrajam, da spregovoriva nekaj besed. Potem tečem dalje, kakšna dva km pred ciljem pa ostrmim. Tista "gospodična", ki  sem jo prehitel na začetku drugega kroga, je naenkrat pred menoj in hodi. Od kod se je vzela, pojma nimam, vem samo, da me v drugem krogu ni nihče prehitel, kvečjemu sem sotekmovalce prehiteval jaz. Kakšen km na Slovenski ostrmim, TF navijači še vedno čakajo in navijajo za nas, zadnje tekmovalce.  Nisem si mogel kaj, da se ne bi ustavil in globoko priklonil v njihovo čast ter nato odbrzel naprej s pomočjo gromozanskega navijanja vse do cilja. Z nasmeškom seveda.



GPS pot