Sladkih6 tokrat malo drugače

Da je Sladkih6 šesturni tek, vemo tako ali tako že vsi, da pa je možno teči manj tudi s prekinitvami, pa sem pred samim letošnjim tekom vedel tudi sam. Če sem do sedaj lahko vseskozi tekel vseh 6 ur, mi letos pač ni bilo namenjeno. Svakinjin abraham je pač zahteval pri pripravah le tega udeležbo stalnih naših pomočnikov, tako da smo praktično ostali sami. Tako je pač bilo potrebno poskrbeti za nošenje vode, pripravo  izotoničnih napitkov ter polnjenje le teh v kozarce.  Je pa treba povedati, da smo tu imeli zelo dobrega pomočnika. Leander je tako polnil kozarce, da ga je bilo z veseljem gledat, ko pa je prišla na vrsto coca-cola pa so se mu kar zasvetile oči. Seveda je bil prvi kozarček njegov, pa še kakšen vmes tud. A zaslužil si ga je, konec koncev je pretekel še osem krogov in logična nagrada je bila na koncu medalja okrog njegovega vratu. Super!!!

Sicer pa smo se mi tokrat letos organizirali tako, da smo vse nagrade, ki se jih je na koncu nabralo za dve polni mizi, in pijačo, ki jo udeleženci popijejo na zaključni prireditvi, v šolo odnesli že v petek zvečer.  In ravno, ko smo bili skorajda na kocu, se po moji nerodnosti zgodi, ker pač hočem odnesti čim več  naenkrat, da me vseka v križu. In to kar konkretno. Kar spustim vse, kar sem imel v roki, na srečo še v prtljažnik avta.  Prva misel, madonca, kako pa bom jutri tekel?  Vedel sem, da ne bo časa za podiranje rekordov, a kakšen krog sem le nameraval narediti in v tistem momentu je izgledalo, da ne bo nič s tem. Komaj sem se rešil heksnšusa, zdaj pa tole.

Petek zvečer je namenjen tudi risanju talnih oznak na progi.  Sicer je res, da se praktično ni kje izgubiti, a če bi povedel kdo od "novincev", kar se je naslednji dan pokazalo da ni, bi lahko bil na križiščih v dvomih kako in kam. Torej v petek zvečer ponavadi z Ano nariševa, kar se pač nama narisat da. Letos je bila Ana kar ustvarjalna.  Jaz se zaradi križa nisem mogel kaj dosti pripogibati, tako da sem tu in tam le narisal kakšno puščico, Ana pa je kar z velikim veseljem risala nogico,  naš zaščitni znak.  No, v tem "risarskem krogu" poskušam tudi malo odteč. Kar verjeti nisem mogel, da se z bolečino v križu da tečt. In to se je pokazalo tudi naslednji dan. Čeprav sem zjutraj komaj vstal, da o obuvanju nogavic sploh ne govorim, sem tekel brez  bolečin, nekaj je verjetrno na to vplival tudi adrenalin, a teklo se je brez problema.

Tudi končal sem letos predčasno, ko sta Ana in Marjetka končale s pripravo zaključnega dela prireditve, sem na hitro odtekel še en krog in šel pod tuš.  Sta me potrebovale čim prej po koncu prireditve. Tako je ostalo še nekaj malega za navijanje. In to kakšno, tale naš špalir, oz. mehiški val, je nastal čisto spontano in kolikor je videti je vžgal.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=XOrxvgHnpWo&feature=share[/youtube]

Sicer pa je letos bilo kar nekaj navijanja, tako s strani tekmovalcev in spremljevalcev. In prav to se mi zdi, da še manjka tej prireditvi. Zato sem letos, kolikor se je dalo, navijal tudi sam. En celi krog, ki sem ga odtekel je bil namenjen tudi navijanju in spodbujanju. Kar ustavil sem se nekje vmes in navijal za sotekmovalce, ki so prihajali mimo. V enem  izmed  krogov pa sem celo hotel s kamero, no bolje rečeno s fotoaparatom, ovekovečiti tekaški krog. Izdelek je v resnici prvovrsten.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=3FXn7tHKuKQ&feature=share[/youtube]

Zaključna prireditev pa je tako ali tako zgodba zase in tudi tokrat ni bilo nič drugače. No, drugače je bilo edino to, da sem sam tokrat bil v vlogi podeljevalca medalj, a pogled v oči ob čestitkah in zadovoljstvo tekmovalcev je bil enak kot vsako leto. Torej, 5. sladkih6 bo! ;)

Fotke

Moj Garmin pa je pokazal tole!