15. Ljubljanski (pol)maraton

Tokrat je to bil moj četrti Ljubljanski maraton. Prvi je bil prvi na 21 km z Wego, drugi z Marjetko na 10 km in tretji tudi moj tretji maraton in slednji mi je zaenkrat še vedno najbolj ostal pri srcu, čeprav je bil vsak od naštetih poglavje zase. Z Wego skupaj skozi cilj na njegovem prvem polmaratonu, da o teku z Marjetko sploh ne govorim. Je pa bil 15. Ljubljanski maraton ob enem tudi moje jubilejno 50.  tekmovanje.



Da bo letos na vrsti polovička, je padla odločitev že takoj po 1. Eko maratonu. Da bo mi žal že na štartu, sem tudi vedel, a vseeno le ni bilo tako hudo. Takrat sem si pač zapičil v glavo, da če že ne grem na ta dolgega, bom vsaj poskušal popraviti rezultat na polovični razdalji in se čim bolj približati času dveh ur.

Srčni smo bili srčni že na štartu. Vsak s svojim ciljem seveda, a v meni je še vedno tlela zenkrat neizpolnjena želja, da enkrat nekoč, ko bomo dovolj veliki, skupaj od štarta do cilja pretečemo maraton in pokažemo svojo srčnost. Mogoče pa enkrat le, s svojo idejo pa pred štartom seveda nisem težil...



Sam sem se tako postavil, kot sem planiral, v štartno vrsto z zajčkoma za dve uri, za polovičko seveda.



Štart in katastrofa. Takšne gužve pa še ne, praktično si moral paziti, da nikogar ne pohodiš in upaš, da te kdo ne pohodi. Fotka verjetno pove vse!



Ampak o tempu 5:40, kolikor bi zadostovalo za tek okrog dveh ur, ni šlo, zaradi gneče seveda in tako smo bili že na začetku krepko pod predvidenim tempom. Pa saj se ni dalo hitreje tečt, tudi če bi lahko. Že po prvih treh kilometrih se je videlo, da ne bo nič z dvema urama, takrat nekje pa sta zajčka tudi začela loviti zaostanek in takrat sem preprosto odpadel. V bistvu se je dalo normalo tečt šele po petem km in lanskoletni tek v odzadju je bil pravi balzam za dušo. Letošnji začetek pa nič kaj prijeten.

Sicer pa je letošnji tek zaznamoval tudi vzporedni Ljubljanski maraton. Dobra zamisel, še boljša izvedba. Čeprav je bilo v celem krogu veliko navijanja, je domač, prijateljski glas domačih navijačic prav prijal, še več, prav spodbuden je bil, sploh zato, ker je videti, da sem pihal kot parna lokomotiva



Še vedno in najbolj pa mi je všeč Dunajska, navijanje od začetka do konca. Mogoče se mi je tako vsedla od lanskega maratona, ko sem zadnje km tako lahkotno tekel do cilja. Sicer pa je tam na koncu pravi špalir in nekateri znajo biti tam prav glasni. Hvala vsem. Pomagalo je.