Cinque Terre in Toskana 2010 1. del

Glede na to, da se iz leta v leto bolj kaže, da smo nekateri na plaži svoje že odležali in da po več kot treh dneh na enem mestu postanemo sitni in nerazpoloženi, se je letošnja ideja o malem popotovanju po naši zahodni sosedi zdela kar sprejemljiva. Da pa ne bi koga vseeno prikrajšali za užitke na plaži, smo načrtovali tako, da smo kampirali v obmorskih krajih, najprej v Marini di Massa, kasneje pa v Castiglione della Pescaia, kar se je izkazalo za zelo dobro izbiro. Po vseh tistih km, ki smo jih naredili, (peš ali z avtom) se je namreč prav prileglo malo zlekniti v mivko in spočiti utrujene noge.



No, pa da grem lepo po vrsti; tokrat sem si destinacije in dogodke celo sproti zapisovala, da ja ne bi česa izpustila ;)

Nedelja, 4. 7. 2010

Po zajtrku se spravimo v našega, do vrha in še čez, nabasanega avteka in gasa (simbolično) proti Italiji. Nedeljska vožnja po avtocestah je pravi balzam. To med vožnjo tolikokrat ponovim, da sem že sama sebi smešna. Je pa res :) Km letijo, ure tudi in v poznopopoldanskih urah se pripeljemo v Levanto, kjer smo si že doma nagledali kamp. Itak, da tam nismo našli placa, ki bi nam ustrezal; ponujali so nam nekaj direktno na soncu, pa še nekam malo se nam je zdelo..., ne, hvala, gremo dalje. In smo šli. Naslednja varianta je bil kamp v Marini di Massa; koordinate lepo v garminu, mi se vozimo in ko naj bi bili na cilju, tam ni NIČ. Cilj kao na desni strani, tam pa le neka ograja in vse zapuščeno. Hm?! Peljemo se še nekaj 100 metrov naprej, buljimo vsi trije na desno, kjer naj bi bil kamp in seveda spregledamo ene tri kampe, ki so bili medtem na naši levi strani... Ah, garmin... Ko to končno  opazimo, zavijemo kar v naslednji kamp. Prva parcela, ki nam jo pokažejo, nam ni všeč, klasika, gremo dalje... Naslednja, ki nam jo ponudijo, pa zgleda precej bolj sprejemljivo. In se odločimo, da tu ostanemo. Tako, za prvi teden smo se namestili.



Zvečer se podamo še na sprehod po plaži in bližnji okolici, da vidimo, kje je kaj. Ko zagledam bele zajčke na travniku, najprej pomislim, da se mi od utrujenosti že rahlo blede, ko pa mi  to, da jih vidita  tudi onadva, potrdita še Ana in Rajko, pa se skupaj prepričamo od kod prihajajo. Iz bližnje restavracije namreč. Danes še na travniku, jutri že na krožniku...



Ponedeljek, 5. 7. 2010

Dan bi naj bil namenjen počitku, pa se ni izšlo. Najprej se odpeljemo v Lerici, mestece, ki leži na obrobju zaliva Golfo dei Poeti, ki je svoje ime dobil po pesnikih, Byronu in Shelleyu.



Oba sta svoj čas živela v teh krajih in opevala njihove lepote. V spomin nanju so v mestecu še danes hoteli in kavarne z njunimi imeni. Smo pa v Lericiju tudi ugotovili, zakaj je italijanski sladoled tako dober... ;)



Naša naslednja postaja je bil Portovenere. Ker smo sledili garminu, nismo prišli naravnost, pač pa smo naredili še en velik ovinek in to ne kamorkoli, pač pa direktno v Riomaggiore, prvo od petih vasic, ki sestavljajo znamenite Cinque Terre.



Super! Dodobra smo si ogledali in naštudirali naš jutrišnji štart, nato pa nazaj v Portovenere.



V drugo nam je le uspelo. Pripeljali smo se prav v center, kjer pa niti slučajno nismo našli prostega parkirnega mesta. Nadaljujemo z vožnjo ob obali in prežimo na prostor za našega konjička. In evo ga. Lepo sparkiramo, zapodim se k parkirni uri in začnem študirati navodila. Kot zakleto, ne najdemo primernega kovanca, v rokah imam le bankovec za 20 evrov. Pa saj ni problema, saj gre tudi na bankovce. In ga lepo vtaknem, pričakujoč ostanek v kovancih..., si misliš, ja... Nič. Nič ne pade nazaj. Samo parkirni listek. Meni ni nič jasno. Stiskam tam tiste gumbke, ponovno prebiram navodila..., nič. Fertik. Avtomat je zaključil z mano.  Ko malo bolj pozorno pogledam parkirni listek, vidim, da imamo plačano parkiranje do naslednjega dne. O JE... WTF... Še dobro, da ima Rajko malo več potrpljenja kot jaz in da vse skupaj obrne na hec, čeprav meni ni niti malo smešno. Te pa gremo, pa bomo tu do jutri zjutraj :) In smo se odpravili v to, sicer čudovito, mestece. In je bilo kaj videti...





Pozno zvečer smo se vrnili v naš kamp in dokaj hitro zaspali v pričakovanju naslednjega dne.

Torek, 6. 7. 2010

Cinque Terre - pet majhnih, obmorskih vasic na obali Ligurskega morja, je predstavljalo naš prvi večji cilj na tem potovanju. Možnosti za obisk tega bisera je veliko; od vasice do vasice se lahko pelješ z vlakom ali z ladjo, do nekaterih lahko prideš tudi  z avtom, še najbolj prvinsko pa je seveda peš. In mi smo se odločili za to zadnjo varianto. Teh dobrih 11 km pa bomo ja prehodili. Kaj pa te je to... V Svetovnem popotniku je pisalo: "... najbolj vabljive poti povezujejo obalne vasi in vodijo po pokrajini, ob kateri vam večkrat zastane dih, (to je živa resnica!) pogosto čez prepadne terase in na tisoče drobnih stopnic, vsekanih v skalo..."

Hecno, ampak ob tem prebiranju nikomur od nas ni padlo v oči "na tisoče drobnih stopnic". Rajko si je zapomnil, da je nekje vmes, menda v Corniglii, treba prehoditi nekih 300 stopnic, pa kaj bi to... In smo šli.

Prvi del poti, med vasicama Riomaggiore in Manarola, se imenuje Via dell´amore.



20-minutna pot je zaznamovana z nešteto ključavnicami, ki visijo na vseh koncih in krajih. Simbolike teh ključavnic si nismo uspeli popolnoma pojasniti, predvidevali smo pač po svoje.



Kasneje nam je postalo tudi jasno, zakaj je ta del poti najbolj turistično oblegan. Po prihodu v Manarolo, smo se kar hitro odpravili naprej proti Corniglii, visoko nad morjem, kjer so nas čakale tiste znamenite stopnice.



Ha, takrat seveda še nismo vedeli, kaj vse nas še čaka. Še dobro, da nismo ;)



Na vrhu stopnic smo si privoščili krajši postanek. Žeja je bila kar huda, čeprav ni bilo neke strašne vročine, sploh v primerjavi z dnevi, ki so še sledili. Naš naslednji cilj je bila Vernazza, vasica, ki je dobro uro in pol hoje oddaljena od Corniglie.



Pot se tokrat oddalji od morja med terase, porasle z oljkami in vinsko trto.



Rahlo se tudi vzpenjamo, ampak ni sile. Če gre malo gor, bo šlo seveda tudi dol. In gre. V Vernazzo se rahlo spuščamo. Privoščimo si sladoledno osvežitev, malo posedimo in poslušamo vse mogoče svetovne jezike. Vasica ima tudi svojo plažo, ki je v tem času kar nabito polna.



Gremo mi dalje. Samo še do Monterossa moramo priti, pa je. Z mislimi, da smo skoraj pri koncu, se podamo naprej, oziroma navzgor. OK, prej smo se malo spustili, zdaj je pač treba nazaj gor. In lezemo gor, pa po stopnicah, pa spet gor, tudi če ni bilo stopnic...



Rahlo sem zaostala za mojima dvema in utrujenost se vedno bolj kaže, tako v nogah kot na obrazu. In se najde model, ki pride nasproti in svojemu sinu navrže, da zgledam že zdaj utrujeno, pa še komaj na začetku... Opa bato, to pa ne bo držalo. In mu jasno in glasno povem, da grem proti koncu in da je moj začetek bil v Riomaggiore, ne pa v Vernazzi, kakor je predvideval. Čeljust se mu kar zaskoči v tistem širokem nasmehu, ki ga je imel. A tako, potem pa se res opravičuje, če je tako. Ja, drugič pa pazi, kaj govoriš, ker te lahko razume celi svet ;) Stopnic pa še kar ni bilo konec. In potem naenkrat, tam nekje spodaj, Monterosso.



Do tja pa še enmiljon stopnic navzdol.

Adijo. Kolena so se jokala. Nasproti pa so prihajali turisti, eni pohodniško napravljeni, tako kot mi, drugi pa opicanjeni, direktno izpod tuša, damice v natikačih, sandalčkih, japonkah... Ni mi bilo jasno, kako so sploh prišle tako daleč...

In končno smo se spustili v Monterosso, direkt na plažo. Eni so padli v morje, drugi smo samo namakali utrujene noge.



Po dobrih petih urah smo torej prispeli na cilj. Prehodili smo Cinque Terre in vseh tistih tisoče stopnic, o katerih se mi bo še sanjalo. Po osvežitvi smo se z ladjo odpravili nazaj proti Riomaggiore, kjer smo zjutraj začeli z našim pohodom.



Vreme se je kar nekam kisalo. Začela se je spuščati čudna megla in na trenutke je izgledalo, kot da se bo vsak čas vlilo. Pa se ni. Niti takrat, niti kasneje. Bil pa je to edini tak nejasen dan in temu primerne so tudi slike, ki pač niso take, kot v turističnih prospektih. Bo treba to še enkrat ponoviti v jasnem vremenu ;)