Bio vuvuzel ni več

Pa ne tistih, ki jih uporabljajo na svetovnem nogometnem prvenstvu v Južni Afriki, ampak v obliki osjega gnezda.

Minilo je skorajda natančno leto dni od kar smo se z osjim gnezdom spopadali doma, tokrat pa so si ose  izbrale mesto v naši vrtni uti na parceli.

Koš sem prvič opazil že pred Balatonom,  takrat sem ga prebodel kar z deščico in menil, da je stvar rešena, v resnici ni bilo niti več časa iti preverit ali še migajo.

Da sem vmes pozabil na osje gnezdo se ni čuditi, začudil pa sem se včeraj ko stopim v uto in začujem vuvuzele.  Ko stopim na stol in pogledam na "podstrešje" me skoraj kap. Takšnega koša pa še nisem videl, deščica sredi koša os pa kar mrgoli, očitno ji ni motilo če so imele v gnezdu luknjo. Jasno je, da bo treba gnezdo odstraniti, kako priti zraven pa je bila prava umetnost.  Ni mi preostalo drugega, kot da sem gnezdo malo po malo uničeval z deščico. Malo sem dregnil v njo in zbežal iz ute in tako naprej, dokler ni gnezdo čisto razpadlo. Ose pa se še kar niso dale. Brenčale so še kar naprej, konec koncev sem imel srečo, da me je piknila samo ena.



Odločilna bitka je bila zame končana. Če gnezda ni več, tudi os ne bo več, si mislim, vseeno pa grem danes zjutraj preverit. In glej ga zlomka, ose se še kar podijo v in okoli naše ute. Gnezda praktično ni videt, os pa kot smetja.  Očitno lahko pomaga še samo kemija si rečem in odidem kupiti sprej proti mrčesom.  Uporaba se izkaže za učinkovito, po nekaj minutah namreč zvoka  vuvuzel ni več slišati in šele takrat ugotovi, da so imele gnezdo tudi v špranji med podolžnim tramom in desko ki predatavlja podstrešje.



Tako sedaj pa eno leto mir!