Toskana 2010 2. del

Sreda, 7. 7. 2010

Sreda bi naj je bila namenjena počitku. Dopoldne. Popoldne smo že sedeli v avtu in bili namenjeni proti Carrari, oziroma Apuanskim Alpam, kjer pridobivajo zelo cenjeni carrarski marmor, za katerega je značilna bela barva.

Na tem področju še vedno deluje več kamnolomov in v enega od teh spustijo tudi radovedne turiste, ki jih za ceno 7 € s kombijem odpeljejo v jamo, kjer jim podrobneje predstavijo postopek pridobivanja. V jami je temperatura okrog 15° in je prav osvežujoče glede na vročino, ki vlada zunaj.

Seveda so pri ogledu obvezne čelade. Slišimo nekaj zelo zanimivih podatkov glede proizvodnje in tudi o različnih barvah marmorja. Tako tudi izvemo, da roza marmor pridobivajo na Portugalskem, zelenega v Braziliji, črnega v Afriki, oker pa v Turčiji. Zanimivo. V prodajalnah s spominki, ki so pred vhodom v jamo, prodajajo namreč marmorne čanike v vseh barvah...

Obisk jame traja dobre pol ure, na ogled je tudi razstava skulptur nekega japonskega umetnika.



Pred jamo je tudi nekakšen muzej, kjer lahko vidimo različna orodja in naprave, ki so jih včasih uporabljali pri izkopih in obdelovanju marmorja.



Pokukamo lahko tudi v bivališče nekdanjih "rudarjev", ki so za razliko od naših, črno-premogovniških, tukaj belo-prašni.



Po tej zanimivo poučni ekskurziji se odpeljemo v samo Carraro. Najprej si privoščimo pošteno porcijo sladoleda, nato pa malo po mestu.



Marmornate klopi...



... marmornati lonci za rože...



... in seveda tudi Duomo iz marmorja.



Imajo pa ti Italijani tudi smisel za humor. Ob vseh teh marmornih umetninah se najdejo tudi take...



Gigantski kakec na sredi promenade :)

Ali pa ta...



Lej ga, lej ga, Mikija :)

No, dan za počitek se je tako iztekel, mi pa smo načrtovali že nove podvige.



Četrtek, 8. 7. 2010

Lucca - Vinci - Anchiano - Pisa

Za Lucco pravijo, da je mesto opere in oljčnega olja, romanskih cerkev in skritih parkov ob palačah. Je tudi rojstno mesto Giacoma Puccinija. No, nas je, bolj kot našteto, zanimalo obzidje, po katerem se da baje voziti tudi s kolesom. Ampak mi ne bi bili mi, če se to ne bi prepričali na lastne oči noge. In smo tako prehodili to znamenito obzidje, ki meri skoraj 4 km.



Rajko je kar naprej ugotavljal, da je to obzidje primerno tudi za tekaške podvige in že so padale ideje o nekih večurnih krožnih tekih... So pa Italijani narod tekačev, kolesarjev in še kaj bi se našlo. Še posebej bi se dalo kaj povedat o biciklih, ki jih uporabljajo v kampih. Med temi vidiš namreč take stare primerke, da bi si zaslužili častno mesto v kakšnem tehničnem muzeju..., ali pa na odpadu ;)

No, malo smo še vandrali po Lucci,



videli, da smo en dan prehitri za koncert Paca de Lucie, pa dva dni za Marka Knopflerja... Ja, Lucca ni kar tako.

In že smo se peljali proti Vinciju, kraju, kjer je muzej velikega Leonarda. Ta se je sicer rodil v vasici Anchiano, kakšne 3 km iz Vincija, kjer je med nasadi oljk, na ogled njegova rojstna hiša.





Seveda smo si ogledali tudi muzej, v katerem je predstavljeno delo tega vsestranskega genija.



Ob neštetih izumih in skicah, ki jih lahko vidiš, si kar ne moreš zamisliti, da so bile te reči ustvarjene pred več kot 500 leti. Neverjetno.



Povzpeli smo se tudi na razgledni stolp, od koder smo občudovali lepote Toskane.



No, prvič v teh dneh, odkar smo bili na poti, pa smo v tem muzeju naleteli tudi na Slovence. Malo smo pokramljali, izmenjali dosedanje vtise in si priporočili še kakšne destinacije :)

Naša pot se je nadaljevala proti Pisi.V poznem popoldnevu smo se pripeljali direktno (hvala, garmin) pred Campo dei Miracoli ali Polje čudežev, kot se imenuje, in le nekaj 100 metrov stran tudi parkirali na skoraj praznem parkirišču. Ja, ura je bila taka, da je najhujša "pleh"gužva bila že mimo, kar pa za turiste na Campu ne bi mogli reči. Še vedno jih nas je bilo ogromno.



Pred nami pa biseri arhitekture in seveda ena od največjih znamenitosti Italije - poševni stolp ali Torre Pendente, kot mu pravijo Italijani. Zabavali smo se ob raznoraznih fotopozah, ki jih izvajajo obiskovalci in niti mi se jim nismo mogli upreti :)



Smo se pa tokrat odrekli ogledu in vzponu na stolp, saj se nam je cena 45 € za vse tri, zdela kar malo pretirana. No ja, mogoče kdaj drugič. Enako je veljalo tudi za nekatere muzeje in palače, ki tokrat niso bili v prvem planu, kakor tudi ne notranjost cerkev in katedral.  So pa zato to bili trgi in mesta, katerih utrip smo poskušali doživeti na svoj način.

Pozno zvečer smo se vrnili v naš kamp in nekaj energije je ostalo le še za rundo ali dve remija.

Petek, 9. 7. 2010

Kopanje, poležavanje...



Sobota, 10. 7. 2010

Naš čas v Marini di Massa se je počasi iztekal. Ker nas je prejšnji dan, kljub temu, da smo bili pod sončnikom, kar malo preveč zažgalo, smo se odločili, da si malo bolj podrobno ogledamo še naše zaledje, samo mesto Massa in njegovo graščino Malaspina, ki kraljuje visoko nad mestom.



Za ceno 5 € po osebi (za otroke do 18. leta in starejše od 65 let je zastonj) smo se skoraj dve uri potikali po tem srednjeveškem spomeniku in občudovali čudovite razglede, ki so se nam ponujali.



Sobotni večer je bil spet namenjen družabnim igram. Še dobro, da je bilo veliko folka zaposlenega z gledanjem fuzbala in smo se lahko mi izživljali pri Activityu. Moj prikaz "kurjega očesa" s pantomimo bo baje še dolgo vir smeha ;)