Toskana 2010 3. del

Nedelja, 11. 7. 2010

San Gimignano - Siena

Po zajtrku smo pospravili šotor in vse, kar spada zraven ter se podali, z velikim ovinkom, proti jugu. Naš prvi cilj tega dne je bilo srednjeveško mestece San Gimignano - mesto stolpov ali San Gimignano delle Belle Torri, kot je njegovo polno ime.



Včasih jih je bilo kar 70, danes pa jih je le še 14 in na najvišjega, Torre Grossa, smo se tudi povzpeli. Brez stopnic pač ni šlo, kjerkoli smo že bili :)



Razgled je veličasten...

Prav tako nam je bil všeč sprehod po tem mestecu, posedanje ob mmm... sladoledu na Piazzi della Cisterna...



No, tukaj na tem mestu, pa imam tudi eno pripombo na Turistični vodnik po Toskani, ki se je sicer v vseh ostalih ozirih izkazal za zelo uporabnega. Pripomba je popolnoma subjektivne narave, mogoče pa bi še komu znala priti prav. Na 70. strani tega vodnika, kjer so predlogi, kaj obiskati z otroki, je omenjen tudi muzej o mučenju, ki je takoj ob vstopu v mestece. Pa saj ne vem, kaj sem razmišljala, oziroma sploh nisem, mogoče sem pričakovala nekaj takega, kot je hiša strahov v Mirabilandiji ali pa v Gardalandu... No, stvar je popolnoma drugačna. Gre za prikaz instumentov, ki so jih v srednjem veku in tudi kasneje dejansko uporabljali za mučenje. To je prikazano na slikah, na lutkah, dodani pa so še temeljiti opisi, tak da... Ne, to definitivno ni bilo to. Nekako ni pasalo k ostalemu in ni mi bilo jasno, kako lahko tako stvar priporočajo za ogled otrokom. Napaka. No ja, zaradi te napake pa smo kasneje, bolj kot kjerkoli doslej, kukali v vse tiste male trgovinice, kjer smo ob raznovrstni ponudbi pozabili na srhljive prizore iz muzeja.

Privoščili smo si še eno, posebno porcijo sladoleda in to v slaščičarni, kjer sladoled dela Sergio Dondoli, mojster in član italijanskega teama, ki je že 2x zmagal na Ice Cream World Championship. Meni je bil malinov z rožmarinom kar dober, Ana pa nad robidovim z lavando ni bila preveč navdušena. Rajko je ostal kar pri svojem standardnem, amareni in ni imel pripomb :)

Ure so kar bežale in počasi smo se odpravili naprej, proti Sieni. Tja smo prispeli v popoldanskih urah in ker je bila nedelja, smo lahko parkirali skoraj v centru. Do središča, oziroma Il Campa, kjer potekajo znamenite konjske dirke ali Palio, smo imeli slabih 10 minut hoje.



Ob prihodu na ta veličasten trg smo še ravno ujeli parado, ki jo imajo posamezne mestne četrti ali Contrade enkrat na leto.



Vsaka od njih ima svojo zastavo in svoj motiv v grbu. Danes je bila to Contrada del Bruco



S tem smo dobili tudi odgovor, zakaj ima toliko ljudi okoli vratu zavezano rutico prav v teh barvah. Kakšno mora biti šele vzdušje na Paliu...

Mi smo se po ozkih ulicah počasi pomikali proti katedrali, ki nas je s svojo mogočnostjo res prevzela. Veličastna je.



Tako veličastna, da bi človek kar obsedel (ali obstal) pred njo.



Siena je vsekakor vredna ponovnega obiska. In nekako se nam že ponuja ideja, da bi naš naslednji izlet združil ogled Firenc in Siene, saj sta ti dve mesti že sami po sebi dovolj za več dni. In takrat bo tudi čas za ogled nekaterih muzejev in notranjosti katedral, ki smo jih tokrat izpustili.



Počasi smo se odpravili proti avtu, pred nami je bila še kar dolga pot do Grosseta, oziroma do obale, kjer smo imeli nagledan kamp. Ura je bila že taka, da si kaj dosti improviziranja nismo mogli več privoščiti, kljub temu pa smo kar v treh kampih rekli "hvala lepa". In ko je že skoraj tekla voda v grlo, smo se pripeljali do kampa Baia Azzura, kjer smo našli to, kar smo iskali. Vsaj mislili smo, da smo :) Ob postavljanju šotora, ki se je zavleklo skoraj do 22. ure,  nas zvok  rekuperatorja vode, ki je bil v naši neposredni bližini, še ni motil, ko pa je vse utihnilo, tudi glasba na bazenu, pa je začelo to najedati živce. Ana je, na srečo, zaspala, midva pa sva se, kljub utrujenosti, mučila do jutra.

Ponedeljek, 12. 7. 2010

Rajko je že pred 6. uro špranciral po kampu in iskal proste parcele, ki so bile dovolj oddaljene od tega motečega hrupa. Okrog 7. ure sem se mu pridružila in šla sva tudi na ogled okolice. Plaža je bila takoj čez cesto, vendar je bila ob tej uri še zaprta. Varnostnik ob vhodu v kamp naju je kar malo čudno gledal, saj sva bila kot dva zombija :) Minute do 8. ure, ko naj bi končno odprli recepcijo, pa so se vlekle kot ure. Ana je še spala. Ko sva končno dočakala receptorko, sem ji povedala, da se želimo premestiti. Očitno je bil najin videz dovolj prepričljiv, da je to zelo razumevajoče sprejela in preverila, če so parcele, ki sva si jih nagledala, proste. Hura, ena od teh je bila, do četrtka. Niti sekundo nisva razmišljala, takoj sva jo sprejela. To je sicer pomenilo, da se bomo do konca našega dopusta še 1x selili, pa kaj, samo da se rešimo tega nervirajočega zvoka. Polna nove volje in moči sva zbudila Ano, ki ji ni bilo nič jasno in jo seznanila, da se selimo. Glavni hec pa se je šele začel. Vožnja z avti po kampu ni dovoljena, v ta namen je ob kampu varovano parkirišče, za katerega dobiš tudi ključek. Z avtom smeš v kamp samo takrat, ko se vseliš in ob odhodu. Za tisto vmes, kar smo nameravali mi, pa se je treba poslužiti vozičkov za prtljago, ki jih imajo v ta namen. Podobni so našim "kankulam", le da so aluminijasti.



Ja, nič, začnimo pakirat. In smo. In to hitro :)  Potrebnih je bilo  5 voženj, 2 sem opravila jaz, 3 pa Rajko in naš šotor je zrasel na novi parceli



Idila. Krasno. Pa je spet šlo eno dopoldne. Ampak je bilo vredno. Parcela je bila res lepa, velika, senčna, pa še streho je imela, tako da nam ni bilo potrebno postavljati našega "arafata". Superca. Popoldne smo šli na plažo in se predali soncu in mivki.



Če sem v Portovenere šenkala 15 € pri plačevanju parkirnine, sem to nadoknadila s tem, da smo se po francosko spravili na ležalnike pod sončniki. Na rokah smo sicer imeli zapestnice, ki ti jih dajo ob prihodu v kamp, kaj več pa nihče ni vprašal. Mi pa tudi ne in smo se lepo "izležavali". Otroci so se tudi igrali v pesku ;)



Zdaj, ko smo že doma, smo lahko prebrali, da je nekje v okolici Benetk, na plažah celo prepovedano graditi peščene gradove... Ajajaj, kak bi bili nekateri prikrajšani ;)



Torek, 13. 7. 2010

Še en dan, namenjen poležavanju na plaži, vendar s to razliko, da smo se seznanili z načinom kako dobiti ležalnik. Kot že prejšnji dan, smo zasedli tri ležalnike v prvi vrsti. Nismo se še uspeli dobro namestiti, ko pride italijanska familija in nam ata prijazno pove, da so pa to njihovi ležalniki. Kaže nam tudi kartico, na kateri so zapisane številke "naših" ležalnikov. OK, ni problema, te pa gremo mi na druge. Še prej ga vprašam, če je to kartico dobil na recepciji in če lahko tam to zrihtamo. Nekako sem ga razumela, da ja, zato se odpravim tja. Med 5-minutno hojo do recepcije  se mi začne počasi dozdevati, da smo včeraj imeli pravzaprav srečo. To se mi še bolj potrdi po razgovoru z receptorko, ki mi pojasni, da je cena dveh ležalnikov in sončnika na dan 25 € in da jih lahko rezerviram pri gospodu na plaži, ki se s tem ukvarja in ima tudi seznam prostih. O, hvala lepa, grazie. Nazaj grede sem še bolj prepričana o sreči, ki smo jo včeraj imeli. In smo tako vzeli spet naš stari sončnik in lepo na tisti del plaže, kjer ni ležalnikov.



Zvečer smo se podali v Castiglione della Pescaia, si privoščili malo italijanske papice :) in še en dan je bil izpopolnjen.