Toskana 2010 4. del

Sreda, 14. 7. 2010

Pečeni, kot smo bili, nismo imeli na plaži kaj iskati. Pa ne, da se ne bi mazali z zaščitnimi kremami, smo se, ampak očitno premalo. In tako je bila spet prilika za kakšen izlet v notranjost. Že doma so mi v oči padle Terme Saturnia, kaskade majhnih slapov in bazenčkov, ki so me v trenutku spomnile na Pamukale v Turčiji, kjer sem se pred davnimi leti potepala.



Cascate del Gorello so naravni masažni bazenčki, po katerih se preliva topla, brbotajoča voda iz žveplenega vrelca.



Vonjave zaradi tega seveda niso nekaj a la lavanda, pač pa se nagibajo bolj k vonju gnilih jajc :) No, ja, se da preživet, na trenutke jih celo odmisliš in samo uživaš v naravni masaži :)



Škoda, da smo bili preveč opečeni, saj bi sicer še kar nekaj časa pličkali po bazenčkih...



Pot smo nadaljevali v vasico Sovana, še pred tem pa smo se ustavili pri etruščanskih najdbah, ki jih je na tem območju veliko.

Ogledali smo si nekaj ostankov grobnic,



in poglobljene ceste - Vie Cave, ki so na nekaterih mestih tudi do 20 metrov globoko vklesane v tla.



Prijeten hlad v teh cavah nas ni mogel zadržati in že smo šli dalje. Pripeljali smo se v Sovano, nekdanje etruščansko mesto, ki ima eno samo glavno ulico.

Ker smo bili tam v času sieste, smo komaj našli kaj odprtega, da smo lahko potolažili naše želodčke. Mestece samo je sicer eno od tistih, ki bodo ostali v mojem srcu





Kar ostala bi tam...

Pred sabo pa smo imeli še en cilj, to je bilo mesto Pitigliano, za katerega se zdi, kot da je zrastlo naravnost iz pečin.



Po samotnih ulicah sploh ni opaziti nobenega turističnega vrveža, tu in tam tišino zmoti le mali prdec, ki se v teh ozkih ulicah očitno zelo dobro obnese :)



Naše pohajkovanje pa ni zmotilo niti mačk, ki so se lenobno predajale siesti ;)



Za konec smo si spet privoščili sladoled, pravzaprav je ta postal kar naša stalnica, kamorkoli smo prišli, saj je bilo za kaj drugega tako ali tako prevroče.

Med potjo nazaj proti morju in našemu kampu, je padla beseda o jutrišnji selitvi. Ali se nam bo dalo še 1x vse pospravit in nato zvečer nekje drugje spet postavit?!  Kaj pa če bi šli jutri kar domov?!...

Premlevali smo do kampa in odločitev je padla...

Gremo domov. Dost je blo. Se bo Rajko vsaj še malo spočil do ponedeljka, ko bo spet v službi. Jah, kaj češ, tak dopust je po svoje tudi naporen, ni kaj.

Četrtek, 15. 7. 2010

Po zgodnjem zajtrku, ko je vse okoli nas še bolj ali manj spalo, (taka jutra v kampu imam najraje) smo pričeli pakirati in pospravljati. Lepo v miru, brez kake naglice in panike. Za vedno smo se poslovili od "nevemkateregaveč" stola, ki ga je Rajko uničil, od blazine, ki jo je prav tako imel Rajko in je spustila svojo dušo skozi več lukenj, kot smo jih lahko zakrpali :) od svetilke, ki je odpovedala...



Domov se bomo pač odpeljali rahlo manj obloženi, kot smo šli na pot ;)

Garmin je imel spet svoje finte. Razdalja in čas, ki nam ju je kazal do doma, sta bila nenormalno velika. Hm... Šele, ko smo se ustavili in ponovno zaštartali, se je prikazal bolj realni čas. Takrat se je Rajko tudi spomnil, da se je nekaj igral in prčkal, kar je povzročilo, da si je nastavil cilj preko Avstrije, dobrih 200 km več, kot jih je dejansko bilo. No, super, uganka je bila pojasnjena in z lažjo dušo smo se peljali naprej. V bistvu na cesti sploh ni bilo nekih zastojev, niti gužve, česar smo se malo bali. Tako smo že okrog petih prispeli v Sežano, kjer sem se spomnila, da je v bližini ena fajn gostilna, kjer smo bili mi lani na sindikalnem izletu. Nisem se spomnila imena, pač pa le kraja, ki se je imenoval Križ. Malo smo spet lutali, ko pa smo se končno pripeljali na dvorišče Kraškega hrama, kot se je gostilna imenovala, pa smo ugotovili, da imajo italijanske manire, odpirali so namreč ob šestih zvečer. Hvala lepa, potem pa gremo dalje in smo pičili direktno do Trojan, kjer pa ne poznajo sieste. Napokali smo se tako, kot se tam pač napokaš, glede na njihove porcije, nato pa  finiš proti domu.

Petek, 16. 7. 2010

Spet doma. Rajko se ubada s trojancem, ki smo ga fasali takoj, ko smo pogledali kaj dogaja :) , pralni stroj zdihuje od vsega, kar tlačim vanj in ga teram do onemoglosti, na balkonu zmanjkuje prostora za sušenje perila, parcela kliče h košnji...

Življenje se počasi vrača v vsakdanje tirnice.

Galerija slik