Mirabilandija

Evo, po lanskem Gardalandu, zdaj še Mirabilandija. Opremljeni z vsemi podatki o najvišjem, najhitrejšem itd... v Evropi, se veselo zapodimo dvodnevni dogodivščini naproti. Dvodnevni zato, ker imajo, kao promocijsko finto, da je drugi dan po nakupu enodnevne vstopnice, vstop prost - gratis! Jako zanimivo, če veš, da plačaš v Gardalandu za en dan 35 €, tu pa dobiš karto po znižani ceni že za 27,50 €. Valjda da je treba izkoristit priliko :)



In tako se mi "rutinerji"  podamo v svet doživetij. Tokrat nimamo prav nobenih problemov z odvečno prtljago, se pravi z rukzaki, z neprimernimi oblačili ali obutvijo. Pripravljeni smo tipi-topi na vse, kar nas čaka. Tudi na mokre dogodivščine :)



Bilo je sicer nekaj čakanja v vrstah, a niti približno toliko kot prejšnje leto v Gardalandu. Lepo "umirjeno", brez panike, da nam bo zmanjkalo časa in da bomo kaj izpustili, smo se podajali iz ene avanture v drugo.



Uživali smo na polno. Ugotavljam tudi, da imamo zelo pogumnega otroka. V bistvu je bila ona tista, ki me je prepričala, da sem se odločila za vožnjo s Katunom.



Prvi dan sem bila že zelo blizu temu, da grem, pa me je tik pred zdajci odvrnilo nekaj zelenih frisov, ki sem jih videla pri prihodu vlakca na cilj. Sem rekla, da taka pač ne želim biti. Šla pa sem zato na prosti pad.



Noro! Občutek, ko ti pod ritjo zmanjka sedeža je nekaj, kar pač še nisem doživela. Seveda sem bila čisto navdušena in tega sta se nalezla celo moja dva, ki pa sta se za to atrakcijo potem odločila naslednji dan.

Pred tem pa sva z Ano, kot sem že omenila, zbrale pogum (bolj ona, kot jaz) in se odločile za vožnjo s tem znamenitim Katunom. Rajko je kar malo nejeverno spremljal najino čakanje v vrsti...



Ampak, ko enkrat sediš in se pripasaš, ni več poti nazaj. Malo me je sicer še skrbelo zaradi Ane, pa očitno čisto brez potrebe.



Na koncu je bila tako navdušena, da je hotela vožnjo kar takoj ponoviti, pa so se meni malo preveč tresla kolena in  sem imela občutek, da sem čist "razštelana". No, zato sta šla potem z Rajkom na prosti pad...



Zanimive in divje so bile tudi tiste mokre zadeve, predvsem Niagara, kjer se v čolnu tudi dvigneš precej visoko, nato pa strmo navzdol čof v vodo.



To, da te premoči do kože je itak samo še pika na i. Seveda imajo zadevo urejeno tako, da pred tem odložiš popolnoma vse, kar bi lahko pri čofu odletelo v vodo, tudi očala, kape, torbice itak. Za vsak čoln je namreč namenjena posebna omarica, ki se avtomatsko zapira in se odpira šele pri prihodu čolna na določeno mesto, tako da skoraj ni možnosti, da bi ti kdo kaj izmaknil. Kot sem že rekla, si pa moker "skroz" :) Nam je bilo res hecno, čudili pa smo se pojavam v dolgih hlačah, zoknih itd..., ki so se tudi podajale v to mokro dogodivščino:) No ja, sicer pa vsaka šola nekaj stane ;)

In tako smo se naužili (skoraj) vsega, kar Mirabilandija ponuja, razen...



I - speed, ta je ostal še za naslednjič. Z Ano sva sicer že stali v vrsti, pa sva si po kakšnih 15 minutah premislili. Kao, da se nama ne da več čakat ;) No, če veš, da te ta naprava v 2,2 sek potegne iz 0 do 100 km/h in da drviš po njej s hitrostjo 120 km/h, potem je lažje razumet, zakaj se nama "ni dalo" čakat :)

Smo pa zato z veseljem še 1x pogledali show Policijske akademije po italijansko, kjer so dih jemale akrobacije pravih kaskaderjev.



------------------------------------------------------------------------------------------------------



Oba dneva smo res uživali. Za zaključek smo si ogledali še nočni laserski show, ki je tudi posebno doživetje.



Polni vtisov smo se ob 23. uri odpravili proti našemu kampu, kjer smo nato še v sanjah podoživljali minula dva dneva.