Skorajda do Ravenne

Kot že velikokrat smo tudi tokrat odhajali od doma v dežju.V bistvu smo hoteli na pot že v ponedeljek,  a vremenska napoved ni bila nič kaj obetavna, zato smo naš odhod prestavili na torek zjutraj.  In odločitev je bila na mestu. Kljub dežju ki nas je spremljal na poti, smo vedeli, da se podajamo v sončne kraje, potovali smo namreč skorajda do Ravenne, naš cilj je bil kamp Piomboni.

Pot do Sežane je minila dokaj hitro, do Benetk je šlo tudi brez zastojev, nato pa smo si zaželeli potovati ob obali. Zato smo zavili iz avtoceste na magistralno cesto .  Seveda smo pričakovali, da bomo deležni morskega razgleda ob poti, ki pa ga ni in ni bilo. Kljub temu, da smo se vozili tik ob morju, le tega nismo videli. Grmovje in drevje so bile tiste prepreke, ki so nas prikrajšale za ta užitek. Pa ne samo to.  Vožnja skozi vse te kraje je velikokrat izgledala kot vožnja skozi mesta duhov. Toliko razpadajočih stavb še v življenju nismo videli. Res je, da je bilo precej od teh industrijskih, a tudi kakšne posebne restavracije ni bilo videti. Tako smo obvezen postanek naredili na edinem možnem prikladnem prostoru, bencinski črpalki namreč.  Pa saj jih je bilo ob poti več, a večina le teh je bila zaprta. Očitno je bil čas za počitek, ali pač niso obratovale. Nismo sicer ugotovili zakaj, se pa  tudi nismo preveč trudili, da bi to ugotovili, saj smo si želeli čim prej priti na cilj.

In ko je bil cilj že skorajda pred nami, pridemo do dela na cesti, bolje rečeno do dela na mostu.  Mosta sploh ni bilo videti, obvoza pa tudi ne. Zapora ceste brez obvoza, tudi tega še živi dan nismo videli. In takrat se našemu Garminu zmeša. Preračunava a prave poti ne najde. Vodi nas krožno, to smo videli šele kasneje, ko spet pridemo na isto mesto. Grr...tako se moramo znajti sami. Seveda ne gre drugače, kot da najdemo drugi most. Pa ga najdemo misleč, da smo sedaj na konju, pa nismo bili na konju ampak na trajektu.  Ja, naenkrat je zmanjkalo ceste , mosta sploh ni bilo, bil pa je trajekt in to postavljen tako, da moja boljša polovica sploh ni opazila, da smo že na trajektu. Je kar naprej ponavljala, da moramo najti še en most! Slabih pet minut in dva evra pa smo bili na drugi strani, kanala namreč. Tam naš Garmin le spozna, da nas mora pripeljati do našega kampa in nas je. Sicer sem sam v enem izmed krožišč zapustil le-to prepozno,  a do kampa smo le prišli.



Postavljanje šotora je minilo brez zapletov. Kladiva sploh nismo potrebovali, v pesek pa ja gre vsak  klin in tako nam je še ostalo dovolj časa za obisk znamenite plaže. In to kakšne plaže. Kilometerska peščena plaža je tista, ki tukaj privablja, resnici na ljubo večino Italijanov in večina le teh se sprehaja. Kopati se praktično ne da. No ja, da se, ampak da prideš do globoke vode potrebuješ  kar nekaj časa. Bi rekel, da je  za otroke in neplavalce pa sigurno pravi raj.



Plaža, na kateri je neskončno odbojkarskih in drugih igrišč, peščenih seveda, in plaža, na kateri je neskončno dosti školjk. Če tega ne vidiš v živo ne moreš verjeti.  Praktično bi jih lahko z lopato nabiral. Naša Ana se je kar zakadila nabirala, nabirala, nabirala... Pa te na spodnji fotki niso nabrane, te so še za nabrat!



Drugo jutro, ko sem šel zjutraj tečt in je bila oseka, je na plaži mrgolelo pobiralcev školjk. Vrečke so bile obvezna oprema vsakega sprehajalca. Jaz pa sem si zamislil tek po pesku v čisti samoti. In to ni bil tek kar tako. Če vidiš takšno peščeno plažo je kar samoumevno , da boš tekel bos. Najprej sva to poskusila z Ano...



... nato pa še zjutraj jaz sam. Prvič po dolgem času na dopustu nisem potreboval tekaških copat. Vam povem, bosi tek po takem terenu je pravi užitek. Je pa v resnici naporen užitek. Sam sem sicer imel v planu, da pretečem celotno plažo, a se nekako ni izšlo.

Riva Verde

Widget powered by EveryTrail: Share and Plan your Trips

V resnici je bilo naporno, še zgubil sem se skoraj. Ja, res je.  V bistvu ni nobenih opornih točk, na katere bi se lahko orientiral. No, v resnici so le bile, a sam nisem bil dovolj pozoren na njih. Senčnikov je na celotni nekaj kilometrski plaži nešteto, še barve so podobne, te pa se znajdi.



Še dobro, da sem se spomnil male kočice, kjer so te  senčnike oddajali  in tako se le nisem čisto izgubil. Je pa res , da celotne  nekaj km peščene plaže nisem niti imel več časa preteči, čim prej smo si namreč želeli v... O tem pa drugič ;)