April u Beogradu*

Pravijo, da je Beograd najlepši v aprilu. Jaz jim kar verjamem, čeprav mislim, da morajo biti vsi ti parki čudoviti tudi, ko  se obarvajo jesensko, ali pa pozimi, ko jih pobeli sneg. V teh dneh pa Beograd kar kipi od najbolj zeleno-zelene, v katero so se odele krošnje dreves in trava.

Za oči, ki so letos tako dolgo gledale zimo, je bil to pravi balzam. Kakor je balzam za dušo tudi njihovo gostoljubje, s katerim so nas razvajali od jutra do jutra (spat smo namreč hodili šele v zgodnjih jutranjih urah J)

Beograd sem tokrat obiskala drugič; prvič sem bila tam nekje okrog leta 1981 in cilj takratnega obiska je bila predvsem Hiša cvetja s Titovo grobnico. Po nekem čudnem naključju pa se je naš tokratni obisk odvijal ravno v času, ko so v Beograd po 68 letih izgnanstva in 43 let po smrti, prepeljali posmrtne ostanke zadnjega jugoslovanskega kralja, Petra II. Karađorđevića in ga začasno »namestili« v cerkev sv. Andreja Prvozvanega v dvorskem kompleksu na Dedinju.

In ker so nam naši gostitelji organizirali tudi ogled tega dvorskega kompleksa, smo se kar naenkrat znašli v tej cerkvici. Krsta s posmrtnimi ostanki kralja, straža, ljudje, ki se hodijo poslavljat… vse je bilo tako čudno, kar nekako nelagodno sem se počutila, ko smo tako padli noter. Vodička pa je začela kar nekaj razlagati o freskah, pa o poškodbah zaradi bombardiranja, pa take…

Sicer pa je ta dvorski kompleks domovanje današnjih Karađorđevićev, ko ti pač utegnejo priti v Beograd.

Ko smo se tako malo pogovarjali o odnosu do le-teh, sem dobila vtis, da jih jemljejo pač kot neko nujno zlo. »Nisu baš svi oduševljeni nad njima« ;) 

Sicer pa je bil ta naš obisk Beograda bolj službene narave. Šlo je namreč za izmenjavo izkušenj pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami. Prvo srečanje je bilo lani pri nas, zdaj pa smo obisk vračali.

Seveda, da smo bili pri tem uradnem delu zelo skoncentrirani in dosledni, da nam je ja ostalo čim več časa za »provod«, kot oni temu pravijo. Če bi mi kdo vnaprej rekel, da bomo tri noči zaporedoma čagali, bi ga le čudno gledala, zdaj, ko je to za mano, pa se še vedno čudim sama sebi, da sem vse to zdržala. Rakija očitno dela čudeže ;)

Vsak večer z živo muziko in to ne »kuj neke«, pač pa pevaćice z renomejem: 

Izvorinka Milošević, Gordana Stojićević… Nam sicer nepoznane, za domačine pa zvezde, kot so bile za nas Majda Sepe, Marjana Deržaj in še katera.

Ej, ko se to v živo čuje, ni variante, da obsediš na stolu. In smo đuskali do jutra. Noro! Aja, đuskanje = pomalo arhaičan žargonski izraz za plesanje J

Ob vsem tem smo se uspeli sprehoditi še po Kalemegdanu,

ob splavih na Savi,

po Adi Ciganliji, kjer se dogaja še pa još… J

Ti štirje dnevi (in tri noči) so minili ko šus. Bilo je naporno, še posebej za mojo drago Dudo, s katero se poznava že 35 let in je bila zdaj tudi moja gostiteljica…

 Ja, Slovenci znamo bit naporni ;)

No, meni je bila še najbolj naporna od vsega vožnja po samem Beogradu. O tem bi se pa res dalo še marsikaj napisat. Na kratko povedano – ludnica ;) Naslednjič grem raje z vlakom ali avtobusom. Mislim pa, da na to sploh ne bo treba dolgo čakat J

*April u Beogradu – Zdravko Čolić