Nepopolni dnevnik Šentiljske poti

Glede na to,da tokrat ni bilo nekega strašnega zanimanja za Šentiljsko pot sva se z Alešom odpravila po njej kar iz Sladkega Vrha. In to v obratni smeri, natančno tako kot enkrat nekoč z Radotom.

Sicer pa je tokrat Aleš zamujal. Še dobro, ker sem pol imel čas vse stvari predevati v drugi nahrbtnik. Mi je namreč popustil meh, in manjši nahrbtnik je v momentu postal moker. No sicer se je drugi dan izkazalo, da je meh celi, kar je lahko samo pomenilo, da sem cevko šlamposto vtaknih v meh...

Torej začela sva tako, da sva se najprej izognila Ariju in to tako,da sva en del šla po glavni cesti, potem pa po hribu navzgor. Če še neveste kdo je Ari, Ari  je pes, ki je s svojim vedenjem strah in trepet Šentiljske poti.

Sicer pa se mu čisto nisva izognila. Je začel lajati, ko sva bila skorajda že na Belem vrhu

Glede na čas bi človek pričakoval zgodnje spomladanski pohod, pa ga je vreme v zadnjih nekaj dneh zagodlo. Kar nekaj snega je zapadlo, pa še sevorovzhodni veter je ponekod po poti naredil prave zamete.

Je pa to, po eni strani bila prednost, ker naju  vsaj na začetku ni  čakalo blato. Se pa je za to našlo kakšno podrto drevo, čez katerega je bilo treba plezat.

Nekje na tri četrt poti proti Šentilju se nama je za lažji sprehod pridružil tudi Boris. 

Prvi postanek pri Belni, Aleš je dobil celo čaj z rumom in krenemo dalje. Potem se je pojavila pri meni težava številka dve. Žulj na peti. Še dobro,da je Aleš videl, da imama na peti raztrgano nogavico, tako da sem si lahko še v miru, pri Šuheku   zamenjal nogavice. 

Seveda je bilo potrebno obvezno mimo tanka

potem pa napad na Brlogo

in tam so se začele moje težave. Težave z zdravjem, ki me mučijo že nekaj časa so se pokazale,da niso ravno nedolžne, tudi glava ni bila najbolj na svojem mestu. Odločitev je bila sicer težka, ampak edino razumna. Tako smo pri Gaubeju nazdravili in krenili vsak na svojo stran.

Boris proti domu, Aleš naprej po Šentiljski poti, sam pa "na žalost" domov.

Seveda pa na poti Aleš ni ostal sam. Smo ga doma z veseljem spremljali preko Viewranger . Več kot odlično mu je šlo. Kar naenkrat je bil za njim Vranji Vrh, pa Zg. Velka, pa Trate in z velikim veseljem ga grem počakat že v mraku k zadnjemu vzponu 

 in žigu pri kmetiji Sirk

In potem še samo spust in zaključni šprint po dobrih dvanajstih urah, po že znani, najbolj sladki progi. 

In ker se je moja pot tokrat končala na polovički je tudi moj dnevnik tako ostal napol prazen.

In če naj bi mi tokratna Šentiljska pot  odgovorila na vrsto vprašanj  ki se zadnje čase porajajo v meni, so v večini ostala odprta. Tako kot tudi vprašanje, ko naprej...