Sv. Primož s srčnimi

Moje težave z nogami so se še kar nadaljevale. Zato je bil strah pred tem kaj nam bodo Krtinci pripravili , kar upravičen, predvsem za to, ker so bili nekako skrivnostni. Še celo prvo vabilo je izgledalo nekako takole:

Hoje bo približno za dvanajst ur in šestinštirideset minut, par ur bo res velike strmine, zato te prosimo za zvrhano mero previdnosti! Dereze so seveda obvezne! Nikar ne pozabite na obvezno opremo: kapa, rokavice, topla bunda, gojzarji, dereze, cepin, mobitel, prva pomoč, vrv (30m), naglavna svetilka, rezervne baterije, copati, meter drv.

No kasneje je prišel popravek, hvala bogu:

 Seveda bomo šli malce v hrib, a nič hujšega, bo tudi za Rajkota! Glede na kar solidno vreme in na to, da skoraj nikjer ni več snega, gojzarji niso več potrebni, tudi v supergah bo šlo.

Ampak po vseh naših norijah sem bil vseeno malce skeptičen, verjemi če moreš...

No skratka, ob prihodu Krtinci napovedo, da bomo šli na Sv. Primož nad Kamnikom. Me že stisne pri srcu. Alo to je tam, ko imajo zimsko ligo, pa 24 ur se pehajo tam gor in dol. Vse skupaj sem že povezoval s Pohorjem, si nisem predstavljal,da je lahko kako drugače. Pa me je že stiskalo pri srcu, vprašanj po tihem samemu sebi pa ogromno. Bodo moje noge zdržale?

In smo šli. Več ali manj nasmejani.

Sicer pa sem z Leandrovo pomočjo pozabil na moje noge...

Seveda sem vseskozi pričakoval strmino. Nekaj podobnega kot na zimski ligi na Pohorju. Pa je nikakor ni bilo. Noge so ubogale, tudi pavzice s čajem in rumom  (ali mogoče obratno) so pripomogle, da ni bilo nikakršnega problema. Do vrha brez problema. V resnici sem bil zelo srečen, da sem po dolgem času migal brez bolečin. Mi je vmes padla neka čudna ideja v glavo, štiriindvajset, eh...

Še prej pa so se naš ženske, kar brez nas, moških domenile, da nas bodo po tej poti in še višje "mučile" nekje spomladi. Seveda mi trije nismo imeli nič proti.

V prijazni, domači koči, kjer je vse spominja še na stare čase, pa kuhano vino in sendviči iz Heleninega nahrbtnika. Radotu se je kar smejalo...

Še bolj pa se mu je smejalo, ko sta nas zvečer z Darjo krepko namazala v družabni igri Črka na črko

Še prej pa smo jedli, veliko jedli in to tako veliko, da smo morali še na Sv Rok, bližnji hribček nad Krtino, da smo porabili vso odvečno energijo, ki smo jo dobili z obilno hrano. Sicer sem za Roka navija že zjutraj, pa del srčnih ni bil preveč za to. V resnici je le bližnji "hribček", za katerega potrebuješ le nekaj minut.

Zadnji del našega srečanja sta zaključila, kot ponavadi Rado in Aleš z debato o reševanju sveta in podobnih zadevah. Vse ostale nas je prej odneslo spat. Sicer pa, glede na to, da drugo jutro nista znala nič kaj pametnega povedati o svoji debati, razen tega, da še svet stoji, je bilo bolje,da smo ostali šli spali :)