Barbara tokrat za Srčne že šestič

Tokrat  nas je zametlo že v soboto, dan pred tekom.  Dolence celo tako, da nekateri niso videli iz kupa snega niti svojega avta.

In tako ni bila odvečna skrb, kako bo v nedeljo zjutraj, ko bo potrebno stati, za nas Srčne že šestič na  štartu. Se je na koncu izkazalo, da je Rado zamujal, pa ne zaradi tega, ker je še zjutraj kidal sneg. ;)

Sicer pa jutranjih -6°C ni obetalo ravno vročega teka in ker je potegnil še severni veter nas je kar zeblo. Pa saj sicer nikoli ni bilo vreme kaj prida toplo, kvečjemu nasprotno, večinoma imamo v spominu hladno vreme. Tako je večina tekačev le prišla, no nekaterih pa le ni bilo...

Torej, ker je Rado zamujal, mi ni preostalo drugega, kot da tečem v prvi predaji. Sem se za to moral kar na hitro pripraviti, skupno fotografiranje z Aljo

in že je letelo

in to res na polno. Seveda, dokler ni prišel tisti prvi breg. In tam so se začele ponovno moje težave. Z mečnimi mišicami. Sicer sem stisnil zobe, za ekipo se je pač vredno potruditi, a ni šlo tako kot bi moralo.  Vmes so bile bolečine že tako močne, da sem skorajda shodil. Tako je bila predaja štafete Marjetki , ki je tokrat tekla za ekipo Srčnih že drugič zaporedoma, resnično pravo olajšanje.

Me pa je vseeno malce zaskrbelo tudi za njo. ne samo,da že nekaj časa ni tekla, tudi neke prave volje za današnji tek ni imela, sploh ko je začutila jutranji mraz. pa sem ji šel nasproti, malce za spodbudo. 

Prvih njenih besed ob srečanju raje ne bom napisal, ampak stavek je vseboval tudi nikoli več, pa saj verjetno ni nikogar med nami, ki ni na tem teku izrekel tega stavka. Tako je tudi njena predaja bila olajšanje.

Glede na to, da Rado tudi že nekaj časa ni tekel, smo od njega samo pričakovali, da pride srečno na cilj. In uspelo mu je.

Aleš pa je bil tako poglavje za sebe. Opremil se je namreč z "verigami"

Sam sem enkrat poskusil teči z nečim podobnim , pa mi ni šlo kaj preveč od nog. Aleš pa prav suvereno v cilj.

Na koncu se je celo izkazalo,da je imel najboljši čas od vseh Srčnih.

Na koncu še standardno fotografiranje na stopničkah.

Tokrat smo bili celo pred, pred,pred zadnji. Tokrat najboljši in to kljub težavam, ki smo jih nekateri imeli. Ni kaj odlični smo.

Sledilo je polnjenje zalog. Najprej je bil na vrsti bograč, ki ga je brezplačno ponujal organizator. In ker smo bili še kar lačni je ideja o Kitajski restavraciji padla na plodna tla. In to je samo delček prepolne mize.

Da bi si lahko naročili pol manj je bilo seveda drugotnega pomena, ker smo praktično zmazali vse. Kljub vsemu sva se na poti domov še ustavila za nakup  kremšnit, da z njimi razveseliva Ano. In ko prideva domov naju razveseli še ona sama. Seveda se človek, ne more kar tako odreči ;)

In tako je minil še en naš tek. Pa drugo leto spet, seveda če preživimo konec sveta. In če preživimo, bo verjamem, drugi dan veliko bolje ;)