Napad na Dolenjsko 2012, ali kako sem se peljal na Boršt

Niti sekunda ni bila potrebna, ko me je Rado klical po telefonu, da oznani najbolj noro idejo zadnjih let, da mi je iz ust zletel en velik DA. Ideja, da tekaško, pohodniško in kolesarsko napademo Dolenjsko se je zdela tako samoumevna, da praktično ni bilo kaj razmišljati. Sam sem začel razmišljati šele naslednji dan. Sem si malo narisal progo in prišel do številke 167 km. Ups, to pa je številka sem si rekel, ki jo še nikoli nisem prekolesaril, očitno bo treba čisto resno zgrabiti za belanco. In sem jo. Dolgi treningi na kolesu vsak konec tedna so bili obveza. Vedno daljši, vse do...do napada na Graz. In potem ni bilo več tako, kot je bilo. Če se mi je pred tem zadeva še zdela mogoča, so se kasneje začeli porajati dvomi. Kolebal sem iz dneva v dan, en dan trdno prepričan, da poskusim za vsako ceno, naslednji dan pa že dvomim, ali bi bilo smiselno vse skupaj dati na nož. Za kakšno ceno? Zakaj? Mi je res tega treba? Pa je prišla odrešitev. Moje razmišljanje, da le poskusim, preseka Marjetkina delovna sobota ravno na dan napada na Dolenjsko. In če sem še pred tem kolebal, da poskusim, pa da vidimo kako daleč gre, je bilo s tem vsega konec. Poskusiti brez spremljevalne ekipe, kjer bi se lahko usedel v avto, če ne bi zmogel več, se mi je zdelo kot norost. Potem sem imel v mislih, da premagam pot v dveh dnevih. Samo kako? Do kod v petek, kdo me bo peljal v soboto, polno nerešenih vprašanj je bilo. In na koncu, kot strela z jasnega, VLAK. Že nekaj časa moja neuresničljiva želja.

Pa je prišel dan, ko je cela naša družina sedla na kolo. Ne, nismo šli vsi na Boršt. Moji dve sta se odpeljali v šolo, na športni dan s kolesi, jaz pa proti kraju, ki je bil nekje daleč, tam nekje. Ostali sotrpini so bili že zdavnaj na poti, jaz pa sem se zaradi vlaka odpravil na pot šele ob 9. uri zjutraj.

In kar za začetek rahel dež in 12°C. Idealno za tek, za kolo pa že kar malo hladno. Poleg dresa si vzamem še toplo jakno in še kako mi je prišla prav. Prvi znani klanci do Šentilja so minili brez problema in kar naenkrat sem bil pod rondojem v Pesnici.

Perspektiva, ki je še nisem videl, niti sanjalo se mi ni, da je kaj takega tu spodaj, vzorno urejena kolesarska pot. 

In tako sem (pre)hitro prispel na železniško postajo Maribor. Naj se sliši malo čudno, ampak res je, tole staro "danfarco", ki je razstavljena pred železniškim kolodvorom, je v svojih mladostnih letih vozil moj oče. In na takšne "danfarce" imam polno lepih spominov. Vsako leto je bila vožnja z vlakom na morje prava dogodivščina...

Torej, na postajo sem prispel dobro uro in pol pred odhodom vlaka. Sem pa prišel ravno v času, ko so se študentje drenjali in kupovali mesečne vozovnice, kar pa zna trajati. Jaz sem seveda imel čas in sem mirno čakal v vrsti. Kljub vsemu sem kar hitro prišel do vozovnic, zame in za kolo, seveda. In ker sem imel čas, sem z veseljem šel na peron in čakal. Čakal na odhode in prihode vlakov, pa jih na mojo žalost ni bilo kaj dosti, tako da mi ni preostalo drugega, kot da vzamem na peronu Žurnal. 

Je pa bilo na peronu resnično hladno, oblekel sem vse kar sem imel s seboj, pa še vedno me je zeblo. Kljub vsemu je kar hitro prišlo moje težko pričakovano prevozno sredstvo do Celja.

Najprej je bilo treba naložiti kolo v vagon, ki je le-temu namenjen.

Nato pa v kupe. Najprej prva klasa, nato jedilnica, šele v tretjem kupeju sem našel prostor zase. Lepo se razkomotim in vlak odpelje iz postaje. Moje misli ob gledanju skozi okno odplavajo štirideset in več let nazaj... In tam nekje naenkrat zazvoni mobitel. Aleš kliče. Kje si, sprašuje. Povem, da "malo iz Maribora" in se smeje, seveda ne verjame...

Bolj, ko se približujemo Celju, lepše vreme je na vidiku. Oblaki se razkrojijo, sijati začne sonce, v kupeju pa kurijo, tako da je tisto zmrzovanje na mariborskem kolodvoru tudi že pozabljeno. Počasi začne delovati tudi adrenalin... Sedaj pa bo šlo čisto zares. Prihod v Celje, počakam še, da odpelje vlak,

 se javim domov, potem pa na kolo in novim dogodivščinam naproti...

ustavim se v Laškem,

in v Rimskih toplicah,

Zidani most, znan po čem že?

V Radečah čez Savo,

potem pa do Hotemeža, kjer me je čakal The Breg. Breg bregov na moji poti. V naslednjih 4 km se je klanec dvignil za dobrih 220 v.m. Že doma me je prestrašil, ko pa sem se na licu mesta spopadel z njim, sem takoj pogorel. Že v samem začetku sem se "zašaltal" in vsega je bilo konec, ali pa začetek, kakor hočete.  Sem pa na začetku ravno srečal gobarja, ki se je samo nasmejal nad mojim "zašaltal sem se". Čisto resno pa je rekel, da pa je tu gor res strmo. Še dobro, da sem vedel. Naslednje 4 km sem potiskal kolo in ni mi bilo lahko. Strmina za kolena grist, fotka pa tega itak ne pokaže.

Po vrhovih dreves sem ugotavljal, koliko še? Postalo je bolj svetlo in svet se je razširil. 

Uf, sem si rekel, to je to in veselo sedel na kolo. 

Seveda je bil še pred zaključkom še en klanček in zopet sem potiskal kolo. Končno pride odrešitev. Klanec navzdol. Vedel sem, da je sedaj najhujše za menoj. In če je prej šlo strmo navzgor, je sedaj šlo strmo navzdol. Kar na obe zavori sem moral močno pritiskat, tako je letelo. Nekje vmes s kotičkom očesa pogledam na števec... 60 km/uro... ups...

In potem naenkrat klanec. Kako spet klanec? Od kod pa se je ta vzel? Jaz ga nisem imel v spominu. In spet potiskam becikl po klancu. Na vrhu naredim še avtoportret, da se vidi, kako sem trpel...

In potem spet dol, pa gor, pa dol. A tokrat brez potiskanja becikla in tako prispem v Šentjanž. Luškana prikupna vasica mi je kar prirasla k srcu, predvsem zato, ker je iz bližnje gostilne tako dišalo po dunajskih. In tam sem si takoj našel tudi prijatelja.

Tam je bilo tudi prvič in zadnjič, da sem zgrešil, kar pa sem na srečo hitro ugotovil, tako da se ni bilo potrebno kaj dosti vračati. Seveda me je na napako opozoril tudi moj Garmin z naloženo potjo. Sicer pa sem imel na kolesu kar težko oborožitev.

Pot mi je kazal moj Garmin 205, ki mu zadnje čase baterija vedno bolj popušča. Tokrat je zdržal do konca. Če bi mi kje vmes odpovedal, bi bil kar hudič, včasih se mi enostavno niti sanjalo ni, kje sem, saj sem pri risanju poti doma gledal na to, da se bom vozil po čim manj prometni cesti. Marjetkin Garmin mi je izrisal celotno pot, kolesarski števec pa je itak sestavni del kolesa ;)

Po Šentjanžu je sledil še en spust in klanec. Tega sem sicer pričakoval, nisem pa pričakoval, da bom spet potiskal becikel. Sicer sem se za nekaj časa spopadel z njim, a po strmem ovinku zagledam še stmejšo pot in sem obupal. Tako sem prišel na vrh Velikega Cirnika. Jaz kot jaz, najprej preberem Velikega Crkniga. In  na vrhu sem res crknil. No, pol je pa na srečo res šlo samo še navzdol (vsaj za nekaj časa) in čakalo me je nekaj km ravnine. Tam nekje si vzamem na avtobusni postaji prvi in edini daljši postanek. 

Sicer pa sem jedel in pil ves čas, a več ali manj kar na kolesu, ker je to malo enostavnejše kot pri teku. Nekje pri Puščavi pridem na glavno cesto, ki vodi proti Trebnjem in tam sem prvič občutil, da bom uspel, predvsem zato, ker sem vedel, da prihajam v že znane kraje.

Iz Trebnjega si nisem izbral poti, ki jo ponavadi prevozimo z avtomobilom, ko gremo na Boršt. Se mi je doma zdela malo preveč okoli, pa sem zato raje izbral pot čez Grmado in Podlipo. Da sva z Alešem izbrala podoben zaključek poti, sva ugotovila šele kakšen dan prej. Pa se pohecava, da se na tem bregu dobiva, on bo potiskal moj becikl, jaz pa bom nesel njegov nahrbtnik.

Še prej pa je bilo potrebno priti do Grmade in to seveda spet navzgor. Kako pa drugače? Pred vzponom naletim na to tablo

Očitno urejajo cesto, si mislim. Da bi se obrnil, nisem niti pomislil. Ni vrag, da s kolesom ne bi šlo. Na srečo je šlo brez problema, tudi po blatu

še prej pa sem se danes že drugič peljal s kolesom pod avtocesto

In končno vrh, premagal sem predzadnji današnji klanec, vsaj upal sem tako.

Čakala  me je samo še čudovita pot do Podlipe, še prej pa naletim na to tablo. 

In tam se spomnim na Aleša in najino skupno pot na Podlipo. Si mislim, glavna finta bi bila, če bi ga sedaj res tu nekje srečal. Pa ga na tisti ravnini ni bilo. Kmalu zagledam, da se pot začne spet vzpenjati. Evo, to je to, Podlipa in kmalu bo konec. Naenkrat zaslišim Rajkooooo! Kaj, kje, a slišim prav? In glej ga, Aleš se vzpenja po hribu. Pomaham mu, in se zapodim v klanec, da ga dohitim. Naenkrat poln energije peljem kot norc, ko mi kapne, ups, on ni šel po cesti, ta zavija stran od njega. Seveda, on je šel po bližnjici. Kljub vsemu gledam ob poti, kje bo skočil iz gozda, pa ga seveda ni bilo.  In potem kar naenkrat pridem na tisto "glavno" cesto, ki vodi do Boršta. In Boršt.

Še zadnji klanček pred koncem. Spet začnem potiskati kolo in si rečem, madonca, če tega pretečmo, pa ga bom ja prekolesaril. In sem ga. Potem pa samo še znameniti spust in zmagoviti prihod v cilj. dobrodošlica, kot je še ni bilo. Nikjer nikogar. Seveda, saj niti približno  nisem vedel, kje sta Samo in Rado. Najprej pomislim, ok očitno sta še nekje na poti. Potem zagledam dobrodošlico na vratih garaže

Pomislim, aha, fantje že premikajo omare, ko zaslišim glasove zadaj za hišo in jih presenetim

Srčno zmagoslavje je bilo popolno s prihodom Aleša.

Zame je bil zmagovalec dneva, kljub temu, da smo zmagovalci bili pravzaprav vsi in za to dobili celo pokale. 

Potem je sledilo še najkrajših Borških 10.000. Brez tega seveda nikakor ni šlo. Nekateri so bili celo tako samozavestni, da niso bili niti v tekaških copatih.

Pa to ni bil zaključek. Zaključek, ki je sledil, je bila odlična hrana, odlična družba in malce utrujenosti, ki nas je kar (prehitro) odpeljala v postelje. Pa ne me vprašat, kaj sem celo noč sanjal. Vam kar povem, da sem celo noč gonil pecikl ;)

Vsekakor je treba dodati poročilo Radota in Aleša, pa še skupne fotke (mimogrede, odlična ideja), ter moj GPS zapis poti.

Naslednji dan na poti domov Marjetka reče: "Kaj bolj norega pa si res ne morte več zmislit" 

Torej, lepo prosim, jaz bi drugo leto raje šah ;)