Lang Lebring, 6 urni nočni tek

No včasih je bil to Wildonski tek, a so se očitno organizatorji odločili in preselili tekmovališče okoli jezera na bližnjo avtomobilisko pisto. Ja res je, 6 ur smo tekli tam, kjer se ponavadi varno vozijo vozniki. In že ob pogledu na progo bi človek lahko dobil vrtoglavico...

Začelo se je zelo podobno kot prejšnji teden in tudi tokrat napovedano z dežjem in močnim nalivom pred samim štartom.. Ampak tokrat nismo čakali na štart, da bi prenehalo deževati, potrebno je bilo postaviti bazni tabor za TF druščino, s "streho nad glavo".  Tako smo "Arafata" sestavili zaradi močnega dežja kar v kleti avtomobilističnega centra.

In ko smo ga sestavili je ravno za las šel skozi vrat. Seveda ga je bilo potrebno tudi prenesti na naš bazni prostor, po nalivu seveda.

Kako smo bili veseli, da smo končno imeli streho nad glavo. Potem pa priprave, oblačenje in vse kar sodi zraven, ter skupno slikanje

Seveda je prenehalo vmes deževati. A tokrat ne čisto popolnoma saj se je tik pred štartom še vlilo in deževalo v presledkih še naslednje dve uri, potem pa je bil mir, vsaj kar se padavin tiče.

Začela sva skupaj z Nano. Se mi zdi, da smo to že večkrat naredila...

in vseskozi govorila, kako sva prehitra, pa tempa kljub temu nisva zmanjšala, no ob pogovoru nekaj malega, potem pa spet nezavedno hitreje. Da je zajec od vsega začetka šibal, kot,da bi mu gorelo pod nogami verjetni ni treba povedati...

Sicer pa je bila tokrat Marjetka "deklica" za prav vse

Sam sem si zadel predvsem cilj maraton in to z velikim vprašanjem kako bo zdržalo koleno. Treninga kaj dosti ni bilo, dolgih tekov pa sploh ne in s takim tempom sem vedel, da daleč ne bo šlo. Pa sem potem le nekako  tempo zmanjšal.  Na polovički se odločim, da si obujem moje minimalistične copate, ter, da v njih odtečem drugo polovičko. Pri tem si preoblečem majico in pozabim na štartno številko, dva kroga sem tekel brez nje. In ker se tukaj še vedno šteje ročno, mi moj "števec" očitno ni upošteval ta dva kroga. kljub temu,da mi je nekaj mahal. Mogoče pa je hotel povedati kaj drugega...

Potem so se začele moje muke. Pa ne želodčne, kot na lanskem teku, ko sem v sebe spravil cel kup odličnega peciva, ki mi je potem povzročalo želodčne težave. Zato sem letos, kljub dokaj visoki štartnini imel s seboj izključno svojo oskrbo. Začele so se boleče noge. Preklemano boleče. Res je, da sem si ob menjavi tekaških copat slekel tudi premočene kompresijske zokne. Zraven sem imel samo navadne tekaške s katerimi sem potem nadaljeval, a se je kasneje pokazalo, da težave niso bile v zoknih. Čeprav tečem odlično z minimalističnih copati, z njimi sem pretekel že tudi polovičko, očitno to ni copat za mojo težo in dolge teke. Udarcev s podlago je pri tako dolgih tekih očitno le preveč.  Zato se po nekaj krogih spet preobujem

In potem je šlo mnogo mnogo bolje. Bolečih nog praktično ni bilo več, se pa je zelo poznala odsotnost teka dolgih tekov. Šlo je še samo s trmo naprej. Z veseljem pa sem ugotavljal, da tudi koleni ni reklo nič. In tako po doseženem maratonu nisem niti pomislil, da bi šel  še kakšen krog, čeprav sem imel za to še čas in me je tudi  k temu  spodbujal moj "števec".  Pa se nisem dal.  Tako sem v cilju pričakal vse zmagovalce že preoblečen.

Potem so sledili slastni makaroni in podelitev priznanj najboljšim.

Ha tokrat sem bil tudi sam med njimi. Za tretjo mesto v kategoriji +50. No v resnici sem ugotovil doma ob pregledu rezultatov, da smo bili v moji kategoriji samo trije. A komu mar za to, kaj pa so ostali ležali doma na kavču ;) . 

Sicer pa smo zraven zmage, tako v moški kot ženski konkurenci pobrali skorajda polovico nagrad.Na kocu še  slastna torta za Nanin rojstni dan, malo po polnoči, kar na pisti...

Za lušte pa še video ogled "piste"

FOTKE in GPS zapis teka