Balaton Supermarathon, prvič

Je bilo že veliko povedanega na Tekaškem forumu, pa kljub temu je še treba kaj dodati. Predvsem za to, ker to le ni bil samo tekaški vikend, ampak tudi turističen. vsaj za nekatere seveda. Takšni in podobni teki so pač po eni strani naravnani tekaško, po drugi strani pa tudi turistično. Tokrat se jaz kaj dosti turista nisem šel, sta pa Marjetka in Ana to izkoristili. Sploh Ana je bila prvič na Blatnem jezer in bilo ji je všeč, torej še pridemo.

Kot je bilo rečeno smo apartma rezervirali že zdavnaj nekje novembra v lanskem letu. da je Balatonfured, takšno turistično mesto se nam ob rezervaciji še sanjalo ni. Ko smo prispeli v njega nepopisna gneča, pa verjamem,da ni bilo to samo zaradi izredno lepega toplega vremena. Napotimo se iskat apartma, na naslovu apartmaja pa hotel. Čudimo se in vstopimo, še prej se enkrat prepričamo, če je naslov pravi. In je pravi. Pridemo do recepcije in vprašamo, če smo prav. Receptor, kaj dosti pojma ni imel, ko pa smo mu dali telefonsko številko, ki je bila na vaučerju le pokliče in reče naj počakamo cca 15 min. Nekam čudno se nam je zdelo, a čez 15 minut le pride človek, ki nam najprej dodeli parkirno mesto v garažni hiši, potem pa nas še z dvigalom popelje v naš apartma. Kar prostoren, tudi z brezplačnim internetom. Edino kuhinja je bila bolj majčkena, tudi posode je bilo bolj malo oz. so lonci bili bolj mali, celo cedilke za špagete ni bilo. Očitno niso pričakovali prihod tekačev, pa saj smo se znašli, tako da ni bilo problema. Zraven grelnika vode je bil celo avtomat za kavo z stekleno posodo za gretje. Je bil zato, ker je ta steklena posoda meni po nerodnosti padla na tla. Seveda se je razbila, a očitno mi je kasneje prinesla srečo. Seveda pa nismo mogli nikomur povedati za to nezgodo. Plačali smo na roko, brez računa. Je dečko rekel, da je to pri njih normalno. No pol smo ge le toliko stisnili, da nam je prijemek napisal na en listek, za vsak slučaj. Ključe pa smo v kuverti morali odati v nedeljo dopoldan na recepciji. Ne vem kakšne "mučke" so to bile, ampak vse to smo rezervirali preko Booking.com  , kakor tudi lansko leto Verono. Pa saj je bilo vse ok, ne moremo reči, da je bilo kaj narobe in ne morem reči, da nebi šli več v ta apartma, že zaradi tega, ker je praktično v centru mesta, ampak malo čudno se nam je le zdelo vse skupaj.

Torej v apartma smo se udobno namestil, potem pa šli iskati hotel v katerem je bil dvih številk. Seveda smo za to uporabili Garmina. Saj se ve, tako najlažje najdeš vse na tem svetu. Že doma vpišem koordinate, nastavim na peš pot in gremo. Ana nas lepo vodi, no ja Garmin v Aninih rokah. Ravno pa levo, pa stavba na desno, kjer je nekaj deponija zemlje. Ups, to pa nekaj nebo vredu. Marjetka že imam nekaj pripomb na Garminom. Pa kdaj jih nima? Torej ugotovimo, da sem jaz doma sigurno napačno vnesel koordinate. Ok Ana pioišče najbližje hotele poišče navedenga in gremo po novi poti. Hodimo in hodimo, hm nekam daleč je in pridemo na cilj na travnik. Super, kar nabijamo km za jutrišno ogrevanje. Zdaj pa se že v meni nekaj kuha. No pol se le odločimo, da gremo vprašati v en hotel zraven travnika. Pridemo do recepcije in tema. No na srečeo se le od nekoder pokaže gospodična, ki nam pomaga tako, da nam da celo karto mesta in na njej nariše lokacijo hotela, da moramo nazaj verjetno ni treba povedati. Ja, pač ogrevanje za jutri si mislim. Čez nekaj časa le pridemo do označenega hotel. da smo šli že vsaj trikrat mimo ni treba povedati, da pa je hotel zapuščen pa je pomembno. Ker v zapuščenem hotelu ponavadi ne delijo štartnih številk. Spet nismo bili sigurni ali je pravi ali ni, kljub temu, da je imel ime pravo. Ko mam že sam vsega vrh glave in rečem, bomo pač jutri dvignili štartno številko, le pogledamo na prijavnico na kateri je telefonska številka organizatorje in ga pokličemo. Pove nam, da je hotel sicer pravi, a štartne številke dvignemo v drugem hotelu, par sto metrov (grrr....) od našega apartmaja, kjer so nameščeni tudi tekmovalci . Ob dvigu štartni številk se opravičijo, ker je ta informacija na netu bila še od lani, letos pa jo niso spremenili. Smo zvedeli kasneje,da je bilo še več takšnih ki so se ogrevali za sobotni dan ;). No ob dvigu štartnih številk pridejo v hotel tudi tekači, ki tečejo vse štiri etape. Vidi se, da nekateri že težko hodijo, nekateri tudi bolj na široko in kar nekako strahospoštovanje čutim do njih. V resnici imajo dve etapi že za seboj, to je ravno toliko, kolikor jih moram jaz narediti v naslednjih dveh dnevih. Res bi se jim najraje klanjal!!

Torej po petkovem večernem ogrevanju si v apartmaju naredimo tekaško večerjo z makaroni seveda, sledi pa priprava za jutrišnji tek. Torbica s flaško tekočine, ki se je kasneje izkazala še za kako koristen pripomoček ter nekaj gelov je vse kar bom jutri nosil s seboj. Okrepčilne postaje so po  pripovedovanju udeležencev  sicer zelo dobro založene, so pa razmaki med njimi od 5 do 8 km, ker se mi je že doma zdela neka dolga razdalja in sem se na to pripravil.

Sobotno jutro iz našega balkona

Na štart sobotnega teka smo morali iz Baklatonfureda v 40 km odaljen Badacsony. Smo bili kar hitro tam, kar pa seveda ni veljalo za moj povratek. Že doma sem Marjetki dejal, da prvi dan ne bom potreboval nobenega spremstva, češ ta maraton in kilometrček zraven pa bom ja že brez težav opravil. Tako sta  počakale na štart pol pa krenili svojim doživetjem nasproti.  Jaz pa tudi. 

Prehiter začetek in vročina, sta bile značilnosti prvega dne. Resnično dobro založene okrepčevalnice so me ob poti reševale, moja flaška , ki sem jo imel v svoji tekaški torbici pa tudi. Cilj dosežem praktično v predvidenem času. Zadnje kilometre sicer "šprintam" , če se tempu 8:30 sploh lahko reče šprint. Šlo je pač hitreje, kot sem bil pač tisti moment še sposeben tečt. Naglo ustavljene, ko ti čestitajo, dajo še račun in spet sem bil pri tisti moji nadlogi, ki se imenuje vrtoglavica. Poberem še vrečko  "dobrot in pijač", ki nam jo organizator da vsaki dan po zaključku teka. Očitno preveč dobro ravno ne iz gledam, saj je doma pri večerji padlo vprašanje, če bom jutri nadaljeval. Seveda je bil moj odgovor več kot jasen, niti za trenutek nisem pomislil, da ne bi stal na štartu naslednjega dne.

Naslednji dan se sicer zbudim z malo težkimi nogami, a že prvi km po štartu ni bilo več problemov. Tokrat je šlo malo bolj po pameti, to pomeni bolj počasi. Vročine tudi ni bilo, celo veter nam je malce pomagal.  Nekaj km po štartu se mi utrga moja tekaška torbica, ampak hitro rešim zadevo in jermena kar zvežem skupaj. Malce bolj mi je za to poskakovala ,a  zanimivo,da me nič ni posebno motilo. Tokrat tek resnično brez problemov, sama proga pa mnogo bolj všečna kot prejšnji dan. Prvi dan je bilo namreč veliko teka po kolesarski cesti, nekaj tudi po sami cesti, drugi dan pa kar dosti po  gozdu, tudi malce smo se vzpeli za prekrasen pogled, ki nas je spremljal kar nekaj km.

Tam nekje smo štartali

In CILJ, s slovensko zastavo v rokah. Človek bi kar poletel, kar dvigovalo me je zadnje metre, no ja v resnici mi je pri tem pomagal veter. 

Mi je pa počasi postaja kristalno  jasno, da je tista radovednost, koliko km je možno s počasnim tekom premagati minila; no ja čaka me še Biel za dokončni odgovor. Počasi pa se le mi zastavlja novo vprašanje...