Vogau 12 ur teka, prvič

Ko sem si tam nekje pozimi, pripravljal moj tekaški koledar je bila ta tekma označena za tekmo leta. Ni skrivnost, da še nisem prišel do skrivnosti, kako dolgo lahko tečem. Odgovor na "skrivnostno" vprašnje pa sem pričakova na tem teku.

Očitno se je začelo že v sredo, ko sem doma po prihodu iz službe, pojedel kosilo in obležal na kavču, do večera, kar pa je zame  kar neobičajno, če se kdaj  že vležem  je pol urce več kot dovolj. Da pa bi spal kar nekaj ur, to pa ne, ni bilo značilno zame. Pa nisem polagal posebne pozornosti, sem imel v mislih vedno bolj naporno službo kot znake kake bolezni. Četrtek začnem nekaj smrkati in pokašljavati, petek se pridruži tista najbolj čudna vročina ko jo imaš in jo nimaš. Tako pade odločitev, da mi Vogau letos pač ni naklonjen in začnem prodajati svojo štartnino. 40€ pa ja ni kar tako za vreč stran. Po tihem upam, da se bo kdo javil, a ker do večera ni junaka, se odločim,da grem kar dvignit štartno številko, majico in darilni paket,  tekel tako ali takopa ne bom. Ko pridem v Vogau v petek pred mrakom me že vleče, nič več znakov bolezni. Očitno na vseh teh tekaških prireditvah obstaja neka pozitivna energija, ki pozdravi vse. Zvečer doma le upam, da bom zjutraj toliko dober, da bom zmogel na štar, pol ba bo že šlo.

Soboto zjutraj se zbudim, mnogo boljši, recimo no, težko si je bilo priznati, da ni to to. Ampak močna želja in srce sta družno delovala proti razumu in zmagala. Prvič se zgodi, da pakiram pred odhodom, ponavadi imam vse pripravljeno vsaj dan prej.

In tako sem na štartu, pok pištole in gremo



in prvič se je zgodilo da cilja na štartu nisem videl. Skrita želja je bila, da bi pretekel vsaj maraton, v takem stanju si nisem znal predstavljati kaj več. Se pa je kasneje pokazalo, da je bila to samo pobožna želja. Prva dva kroga kar težka, težave z dihanjem, potem pa se kar odpre. Kar začudim se, kot da bi presekal, se začnem počutiti bolje. Držim svoj predviden tempo, še več kot to, tečem tako enakomerno, da kar ne morem verjeti.  Skratka občutek sem imel, da mi je šlo odlično in to celo po planu ki sem ga imel v mislih če bi zdrav tekel 12 ur.



Potem je začela že pritiskati vročina. Na tisti daljši stranici proge, ki gre med polji je že prav žgalo, zato se preoblečem v brezrokavno majico, šilt kapo ki sem jo tokrat prvič uporabil pa odložim. Odlična je bila, dokler mi ni iz šilta začel kapljati znoj, kar je postalo zelo moteče. Nikakor ne najdem stvari s katero bi primerno zaščitil svojo glavo pred pripeko v obliki šilt kape, očitno se je naglavna ruta do sedaj še najbolje odnesla, ampak nima šilta...

10 krogov ali dobrih 18 km tako opravim v zadovoljivem stanju in zadovoljivem času. In če bi šlo tako naprej bi z maratonom opravil v dobrih petih urah in še nekaj drobiža, kar baj bilo skorajda blizu mojega cilja, da pretečem dva maratona. Pa seveda ni šlo. Tam nekje okrog desetega kroga oz. 18 km me zgrabi kašelj in to takšen, da začutim bolečine v pljučih. Takoj nato si sploh nisem upal pomisliti,da bi me zgrabilo še enkrat, je pa to bil očitni znak, da je s tem konec teka. Začel sem hoditi in ko tudi v hoji več nisem našel smisla sem po 13 krogih 23,77 pretečenih km in 3 urah in 16 minutah teka odstopil. Lahko bi rekel žal, ali pa, končno me je srečala pamet, čeprav ne bom nikoli vedel, ali je bilo prav, da sem šel ali ne. Samo dve možnosti sta, ali sem zdravljenje pospešil, ali pa vse skupaj zakompliciral.

Potem se je začela misija kako domov.  Že vnaprej si je bilo namreč potrebno rezervirati prostor ob progi, na katerem lahko tekači imamo parkiran avto, obenem pa tudi prostor služi za lastno okrepčevalno postajo, pravi piknik plac ;)



Me je presenetilo že v petek zvečer, ko so nekateri že postavljali svoje šotorje, baldehine in kaj jaz vem kaj še.  Vsaka dobra stvar pa ma tudi slabo, pravijo. Proga je speljana tako, da so zaprte vse ceste, in če si z avtom ob progi je nemogoče ven. Kar me je posebno presenetilo je, da je kar veliko hiš bilo praktično odrezanih od sveta, pa ni bilo videti nejevolje, prav nasprotno navijanje na vsakem koraku. Ko se samo spomnim, kako je na Mariborskem maratonu neka gospa nadirala redarja, ker ni mogla z avtom na cesto, na kateri smo tekli...

Skratka najprej pokličem Marjetko in ji povem,da sem odnehal, da nima smisla, da pa mam problem in da naj pride pome, ker ne morem domov. Še dobro,da je blizu. Ker je bila še v šoli, mi ne preostane drugega kot da počakam, ta čas pa mi pade v oči kolovozna pot ob naši postojanki. Povprašam starejše sosede in z veseljem mi povedo, da se da po tej kolovozni poti priti na glavno cesto. Superca, ni bilo treba dvakrat reči in že sem  bil na kolovozni poti na poti domov.

Ob odstopu sem najprej pomislil, da je to bil moj prvi odstop, a sem se kasneje spomnil, da sem lani na Formaratonu odstopil, tudi zaradi zdravja oz. težav s pritiskom. Sem pa zato lanskoletni dolg tam letos dobro poplačal in ne vidim razloga, da tudi  drugo leto ne bi bilo tako v Vogau ;)