PST prvič

Pa smo jo, je rekel Rado, glavni krivec da smo se v pozno zimskem, no ja, zgodnje pomladnem času spopadli z njo. Vreme nam je kot vedno bilo naklonjeno, še dobro, da je bilo samo blato in na Golovcu poledica, lahko bi bilo tudi +35, pa bi rekli, da je za nas to nekaj čisto normalnega. Pa še res je!

Vsaka čast predvsem Heleni, ki si je sploh upala in Alešu, da je vseskozi dokler ga niso začeli dajati krči, brez zavor sledil Radotu, za nas vse ostale pa naj bi bil ta tek, nekakšna rutina, no ja.

Verjetno moji so tekači sploh niso opazili, da sem v cilj prišel čisto na dnu, brez tistega navdušenja ob zmagi. In preteči PST je vsekakor zmaga še posebno če je to prvič. A sam tega nisem čutil, utrujen sem bil kot že dolgo ne, v cilj sem se praktično privlekel, kremšnito sem komajda spravil vase, tudi do pogovora mi ni bilo. V bistvu sem trpel kot že dolgo ne. Ali je to bila posledica utrujenosti od dolgih tekov  v zadnjih tednih, ali slab dan, ali prehiter tempo v začetni fazi teka ne vem, vem pa, da to ni bil tisti tek za katerega bi lahko rekel vauuu užival sem. Da se razumemo, užival sem v vaši družbi, nisem pa užival v svojem teku.

Danes dan po tem me ne bolijo noge , gibanje je čisto normalno, ne čutim nikakršnih bolečin, čutim pa utrujenost, utrujenost ki jo nisem poznal niti po maratonih. In ko pridem včeraj domov in me moja boljša polovica vpraša, če bi lahko pretekel maraton mi kapne. Ja madona, seveda, definitivno NE. In moj željeni maraton je praktično pred vrati. Še dober teden imam, da se odločim...