10.Mali Kraški maraton ali kako se mi je teklo

Letošnji kraški maraton se je za nas začel popolnoma drugače. So se naše spremljevalke, ki se niso udeležile teka odločile, da bodo odšle na pohod po Kosovelovi poti in tako so enkrat za spremembo štartale prve.



Uro kasneje pa naš štart v krogu Krtincev, Radota pa smo kot ponavadi nekje izgubili.  Sam pričnem teči čisto svoj tempo, na začetku še tečem skupaj z Alešem toliko, da ga spomnim naj si vklopi uro, nato se počasi prebijam naprej.  Nekje na drugem km dohitim Radota. Nič kaj sproščen ni videti, nekaj časa tečeva skupaj nato jaz odhitim naprej, kot ponavadi me bo tako ali tako dohitel in na koncu prehitel si mislim, kot ponavadi.

Kilometri kar tečejo, naenkrat Lipica in tam se sprašujem, ja kje te je tisti klanec, kot da ga  sploh ne bi bilo. In ker se po Lipici začne proga spuščat si rečem, da bom malo potegnil. Tak malo samo kakšen kilometrček, meni pa se kar leti, leti. Vmes pogledam na uro, tempo pod šest minut in meni se je kar letelo, 5:31 pa še vedno kar leti. Nič ne pomislim, da ne bi vzdržal, kar letelo mi je. Vsi km do znamenitega vzpona na Orlek so bili krepko pod 6 minut, pa tudi Orlek več ni bil to kar je včasih bil . Le kje je tista vzpetina, se sprašujem! Vseeno malce popustim v tempu, do konca ni šlo več pod šestimi minutami. Pa to sploh ni bil moj cilj. Na koncu sem celo namesto šprinta zavestno malce popuščal, priteči v cilj z nasmehom, brez omotice, je pač bil moj cilj!



In tako je padel moj novodobni rekord na polovički (2:08:30), čisto nenačrtovano  in spontano, čisti užitek. Še danes pa bolijo mišice!!