Ob svetovnem dnevu voda ob Muri

Danes je naše planinsko društvo, odsek za gorsko naravo, organiziralo ob dnevu voda pohod ob Muri.  V resnici sem ta pohod vzel bolj za druženje, saj je bila planirana pot ob Muri in delu Šentiljske poti meni že tako ali tako znana, skratka nič novega pač.

Pohod smo pričeli na Tratah na bivšem mejnem prehodu, sam sem ga mahnil kar peš od doma, se mi ni dalo puščati avta na Tratah, sploh za to, ker smo nameravali pohod končati  v Ceršaku, čisto na drugem koncu naše Mure.

S Trat smo se lepo počasi po planinsko po avstrijski strani premikali ob Muri.  Najprej smo naleteli na hrast.



Ja, tisočkrat sem tekel in hodil ter kolesaril samo nekaj metrov stran od tega hrasta, opazil ga nisem nikoli. Je zelo podoben tistemu v Konjišču, a  veliko slabše ohranjen.

Prva postaja je bila ob mlinu.



Tukaj izvem, da je gradnjo mlina sicer financirala avstrijska vlada, naredile pa so ga slovenske roke. Tukaj smo se seveda morali okrepčat, za  nami je namreč bilo že več kot 2 km poti. Malo naprej naslednja postojanka, ob klopci, tam smo potegnili iz nahrbtnikov skorajda vso premoženje.



No po dodatni energiji nam je šlo malo bolje in smo skorajda prišli do broda brez težav. Ampak najprej smo si morali ogledati še ostanke elektrarne Sladki Vrh izpred vojne, katero je odnesla deroča voda, ni vzdržala pritiska visokih poplavnih vod .



In ti ostanki so samo dobrih 300 m naprej od broda in jaz tega nikoli nisem videl, še manj vedel. Tukaj naj bi tudi stala "nova" pretočna elektrarna. Jez naj bi bil visok do osem metrov. Takrat bi lahko pozabili na brod, baje bi nam naredili most.  Kar se mene tiče naj nam raje pustijo kar brod.



Od broda naprej smo nadaljevali pot po Šentiljski poti do Belega vrha,  do gnezdilnic, katere je naše društvo v lanskem letu namestilo s pomočjo društva za opazovanje ptic in to uspešno. Od osemnajstih jih je v lanskem letu bilo zasedenih štirinajst, v enem se je celo naselil polhec.



Malo naprej pridemo do ostankov broda na Muri, neštetokrat šel tukaj mimo in nikoli videl, toliko o mojem opazovanju okolice!



Počasi smo tako prihajali do Ceršaka. Ob Muri smo naleteli na bobra, tukaj domuje  že nekaj časa. Nič ne bom rekel.



Za zaključek pohoda pa smo si izbrali predelovalnico odpadkov na otočku ob reki Muri.



Tukaj pa smo ostali brez besed. Tukaj se namreč predeluje mulj iz čistilnih naprav. Po predelavi iz tega mulja nastane tista zemljica - humus, ki ga uporabljamo za sajenje rož in podobnih  stvari. Vsekakor se strinjamo, da je to koristna predelava, da je to potrebno izkoristiti in predelati, a kako lahko pri bogu nekdo dobi dovoljenje za tako predelavo tik ob Muri? Kaj se bo zgodilo z nepredelanim muljem ob morebitnih visokih poplavah si niti zamisliti ne moremo. A nihče ni računal na to??  Namesto da bi otok izkoristili v turistične namene,  je tako iz morebitnega  otoka ljubezni nastal otok smradu. Da pa bi bila mera še bolj polna, ves mulj prihaja iz ljubljanskih čistilnih naprav. Iz 150 km oddaljenega kraja mulj vozijo ob Muro, res ostanemo brez besed.

Za konec pa še hidroelektrarna Ceršak, ki je  bila zgrajena za potrebe tovarne lepenke Ceršak, kjer smo tudi zaključili  današnji pohod.

Bilo je luštno, pravzaprav zelo zanimivo in poučno, predvsem za tiste, ki ne znajo gledati naokrog ;)

Toliko o ogrevanju za jutrišnjo Sežano :)