Krtinski izziv in to v pravem pomenu besede

Pa naj začnem tokrat kar na koncu, na začetku pač ni moč hvaliti neke prireditve. Čeprav so tile naši izzivi že od prvega naprej enkratni, neponovljivi in seveda predvsem za ekipo srčnih dogodek leta je bil ta v družbi  s ŠD Krtina vsekakor za piko na i. Hvala gostiteljema za njihov trud. Veliko truda,volje in časa sta morala vložiti v to in to samo za to, da smo se imeli fajn! Skratka super nam je bilo, vsem skupaj pa hvala za prečudovit dan!

Sicer pa se je za nas pričelo že kakšen teden prej, ob razpisu namreč.  Takrat niti pomišljal nisem,da bi se šel ultro.  Lepo pohodniško je bilo samoumevno v družbi naših srčnih namreč. A je Aleš vse postavil na glavo rekoč, vidva z Radotom pa bosta ja šla na ultro. Hmm, očitno ne bo nič z mojim Krtinskim turizmom, a vseeno sem za vsak sličaj dan prej opravil z 21tko in to rekordno. Bomo pač na ultri počivali sem si mislil.

V resnici pa se je začelo zelo resno.  Najprej dobimo v roke svoj opis in karto predvidene poti.  Ob pogledu nanjo se je videlo, da je to čisto prava resna zadeva in da tu pač ne bo zajebancije. In tako sva z Radotom pričela, tako kot se spodobi. Saj se ve, na cilj je potrebno prit v najhitrejšem času in midva se ne bova dala kar tako v igri je bilo celo tretje mesto, sicer težko a vendarle razglabljava.



Bila sva celo tako hitra,da sva skoraj izpustila KT1. No fino sva rekla že prvo sva skoraj zgrešila. Pa nama je v resnici v nadaljevanju šlo kar lepo. Zadovoljna sama s seboj  v prepričanju,da sva na pravih poteh sva kar ena za drugo osvajala KT. Tam nekje pri peti ugotoviva, da sva narobe označevala KT v kartico. Uf , kaj kmalu ugotoviva, da ni to najina napaka. Kakšno olajšanje. Vmes naju Aleš preko SMS-a  sprašuje če sva še živa, midva mu odgovoriva z fotko



Vmes  pa kar naprej razglabljala, kašno neumnost bi mu naredila. Najboljša je bila tista, da ga pokličeva in mu rečeva, da sva se zgubila, no bilo je še nekaj drugih variant, pa naj ostanejo raje za kdaj drugič . Grrr...

In tako se je na KT6 v resnici začela najina dogodivščina, no začela se je  že prej, a za njo sploh nisva vedela je pa dovolj zgovorno poročilo. Da sva nekaj malega zalutala se nama je zdelo, a toliko se nama niti ni sanjalo !!!!!

Skratka na KT6 nama je bila tako všeč planinska pot označena z markacijami, da jo mahneva kar po njej. Ko že hodiva nekaj časa Rado pogleda na karto in ugotovi, da nisva na pravi poti in tako se vračava. Ma kdo bi se sekiral za to in greva lepo nazaj in naprej po predvideni poti. Ma kaj poti. V opisu je bilo zapisano, da je ta del poti najlepši za prave ljubitelje narave. Midva tega občutka ravno nisva imela. Hodila sva po brezpotju tu in tam naj bi se našle samo sledi od divjih svinj. Baje, a teh nisva videla, videla pa sva samo visoko travo, podrta drevesa , nizko neprehodno grmičevje in klanec navzdol in to v pravem pomenu besede.  Ko ga je skorajda konec prideva do neke uhojene poti in se odločiva,da greva po njej. Nekaj časa že hodiva potem pa hočeva pogledati kako naprej in ugotoviva karte ni več.  Ne ni je več, nekje v tem streme klancu sva jo izgubila z vsemi navodili. Bogu za hrbtom sva ostala brez vsega. Niti približno se nama ni sanjalo kje sva. Rado nagonsko obrne nazaj in teče, teče, da bi našel karto jaz pa za njim, ampak ne v dir. Srečam še zadnjega tekmovalca, Radota pa nikjer. Še kar teče po bregu navzgor. Pokličem ga , nima smisla iskati karto, predlagam, da greva z zadnjim tekmovalcem naprej. A njega od nikoder. In tako ostanem sam. Pokličem Aleša in mu razložim situacijo. Najprej mi seveda ne verjame, predlaga celo da naj še pijačo ki jo imam seboj vrževa vstran ,da bova res brez vsega. A ko mu še enkrat razložim, da RES nimava karte in da RES nisva skupaj začenja verjeti. No čez nekaj trenutkov Rado le pride, brez vsega seveda in vidno utrujen. Teči po bregu navzdol ali navzgor je le razlika tudi časovno seveda. In tako RES ostaneva brez vsega. Kje sva pojma nimava, v spominu imava samo, da ko prideva do makedamske ceste morava na levo ali desno odvisno pač kje sva prišla dol. In sva šla levo, spet kličeva Aleša in ugotoviva, da sva sicer nekje blizu KT7 a očitno v napačni smeri. Čez nekaj časa jo le najdeva. Olajšanje. A kako naprej?'  Na KT8 čaka Aleš z vodno postajo, pa tudi najino prepotrebno karto. Torej do tam se prebijeva pa sva na konju. Spet kličeva



Samo navzdol je treba, baje. Lahko kot pasulj, dokler ne prideva do odcepa, dokler ne prideva ven iz gozda. Spet kličeva, neka vasica je pod nama, a cerkvice pri kateri naj bi bil Aleš ne zaznava. Šele kasneje ugotoviva, da nama jo je prekrivala breza. Torej spraviva se po asfaltni cesti navzdol in v daljavi vidiva najino cerkvico, najino odrešitev. Kljub temu neke prave volje več ni bilo. In tako brezvoljno prideva do KT8. Od tukaj naprej pa je šlo brez problema z Aleševo pomočjo seveda. Se je odločil, da bo zadnji del poti šel z nama. Sicer je on mislil, da bova tekla, a midva se nisva dala in sva raje hodila v svojem tempu.  No v resnici sva se spraševala, kako bi obdelala še zadnji del poti, če se je še Aleš, ki jo je markiral skorajda izgubil. Kljub temu pa je bil  prihod v cilj tako kot se spodobi, atraktiven



In epilog. Z Radotom skleneva , da naslednje leto skupaj opraviva kašno tekmo v treking ligi , naučila sva se namreč dovolj. Predvsem tisto kar se ne sme delat. Sam pa sem še danes začuden, da imam  danes po zelo dolgem času en tak prijeten muskelfiber. Prav mi je, kaj pa se nisem šel turistov, kot naše boljše polovice, srčni4 ;)