Lake Garda maraton

Saj vem, da bi moral še tu kaj napisati, a več ali manj sem, vsaj kar se tiče športne plati, opisal že na tekaškem forumu. A tam nič ne kukate ali kaj??

Sicer pa se je naše potepanje proti Gardi začelo v soboto, ločeno. Ana je že zgodaj  zjutraj odbrzela v Ljubljano na državno tekmovanje v razvedrilni matematiki, midva pa malo kasneje za njo. Timing je bil res pravi, saj sva prišla ravno takrat, ko so končali in tudi že pomalcali.

Po obveznem tankanju v Sežani (praktično klasična postojanka ob naših potepanjih po Italiji) se tako odpravimo na novo avanturo, imenovano Gardski maraton. Lepo mirno,  brez nervoze in nekega velikega pričakovanja, nam pot mineva kot da bi pihnil. Seveda se enkrat tudi izgubimo; pri Veroni, na odcepu za Gardo, zavijemo narobe, ampak ko si enkrat na avtocesti pač povratka ni. Kriv je Garmin, no kriv sem bil jaz...  (ma to je tema za kdaj drugič)

V glavnem srečno prispemo v Limone, še prej si ogledujemo pot med Rivo in Limonejem, kjer bomo jutri začeli z maratonom. Lep pogled na jezero, kar nekaj predorov, vse to je ostalo še vedno isto kot  lani.  Poiščemo expo, kjer dvignemo štartno številko, se malo razgledamo in gremo dalje.



Jutri bo dovolj časa za ogled teh krajev. Nadaljujemo pot proti našemu apartmaju  v Tremosine. Imamo srečo. Izbrali smo resnično odličen apartma, prostoren, svetel, praktično nov, mogoče smo celo prvi gostje, saj je še dišalo po sveži barvi.



Najbolj nam je bilo žal, da nismo mogli izkoristiti terase  za jutranji zajtrk, v planu smo namreč imeli, da bomo apartma zapustili v zgodnjih jutranjih urah.



Po obilni večerji, v obliki testenin seveda, se odpravimo na ogled prisrčnega kraja, daleč od vrveža v dolini. Staro mestece nas navduši, pogled iz njega tudi, nam je kar žal, da nismo mogli biti tukaj že v petek, a nič ne de, bomo kdaj drugič nadoknadili. Pogled na jutrišnji cilj na drugi strani jezera pa je tudi povedal svoje.



Rahlo utrujeni od napornega dneva se odpravimo spat, še prej opravimo vse formalnosti glede prijave, odjave, plačila. Naslednje jutro bi namreč lahko našli lastnike še v globokem spancu in vprašanje bi bilo, če bi jih sploh zbudili glede na to, kakšen vrvež je bil ponoči. V njihovi gostilni, ki je v sklopu apartmaja, so si namreč vaščani ogledali nogometno tekmo in kot je bilo slišati,  so o njej razpravljali  še dolgo v noč. So bili tako glasni, da mi sredi noči ni preostalo drugega, kot da vstanem in zaprem balkonska vrata.

In tako je jutro prišlo dokaj hitro, a kljub temu sem bil spočit, kot se pač spodobi na dan maratona. Smo pri zajtrku bili kar vsi enotni, da je prihod v kraj maratona dan prej, vsekakor mnogo boljši, kot vstajanje sredi noči in odhod direktno na maraton.

Zadnje priprave, pakiranje in odhod na start v Limone.  Jutranji spokojni mir, ves čas ob poti praktično ne srečamo nikogar, dokler ne pridemo v Limone. Tam pa vse drugače, priprave na višku, vsako minuto več tekačev, vsi v nekem pričakovanju. Sami se odločimo za zgodnejši prihod predvsem zato, ker je treba oddati še prtljago, najkasneje do osme ure. Se je kasneje izkazalo, da se je ta osma še kako raztegnila na deveto.

Sicer pa je naš plan bil takšen, da sam odtečem maraton, moji dve spremljevalki pa se odpeljeta na cilj preko jezera z ladjo. Da bi se peljali z avtom okoli je malo predaleč, pa tudi cesta je kar nekaj časa zaradi maratona zaprta.  Torej malo uživata v Limoneju, malo v Malcesineju, pol pa bom tudi sam počasi prišel na cilj. Sicer pa sem vedel, da jima dolgčas sigurno ne bo.



Še prej pa sem ga moral seveda odteči. Obvezno skupinsko slikanje in čas do štarta je minil, kot da bi pihnil, v dobri družbi TFjevcev seveda.   Nobene nervoze, nič, prav nič. Čakanje na pok pištole in krenemo. Množica pred menoj se začne premikati, malo hodimo, potem stečemo in tako vse do cilja.



Cilj. Nasmeh do uh, uspelo mi  je, glavni cilj je bil izpolnjen in preteči maraton tudi ni kar tako. Vsaka čast tistim, ki se borijo s časom, vsaka čast tistim, ki grizejo vsak km, a jaz vam povem, da sem sam neizmerno užival. Res je, da je tudi mene povohala kriza ob poti, a na to sem bil pripravljen, vedel sem, kako in kaj se bo dogajalo proti koncu.  A tega si nisem vzel k srcu, vedel sem, da se lahko zgodi in vedel sem, kako krizo premagati.

Še danes se sprašujem, če sem res pretekel maraton. Če se spomnim tistega izpred petnajstih let. Ja, tistega prvega. Po stopnicah navzdol sploh nisem mogel prav hodit, še par dni po tistem se moje gibanje ni imenovalo hoja. Danes sicer čutim rahlo boleče mišice, a hoja je normalna, brez posledic, brez poškodb, niti enega majčkenega žuljčka ne. Nič, prav nič.

No, v resnici so me po prihodu v cilj le malo bolele noge, gibanje je bilo rahlo oteženo in tistih nekaj par sto metrov, ki jih je bilo potrebno prehoditi do ladjice, ki nas je vračala nazaj na štart,  je bilo kar dolgih. Ko  se že hočemo vkrcati, pa maratonska zapestnica, ki smo jo dobili pred štartom in naj bi bila namenjena za brezplačen prevoz na vseh linijah, ni zadostovala za vstop na to ladjico.  Tako sta moji dve lahko odpluli (sta pač imeli povratno karto, očino samo za tega prevoznika) sam pa sem se  moral vrniti nazaj in poiskati drugo ladjo. Ja, po maratonu se je pač treba še malo razhodit. Ko že odplujeta se spomnim, da sem brez denarja, pijače, kdaj odpluje maratonska ladjica pa se mi ni niti sanjalo. Pa se je razpletlo kot v sanjah.  Ravno ko pridem v luko, pripelje gliser in že smo na drugi strani, kjer moram na koncu celo jaz čakati, saj smo bili  hitrejši. Maratonci smo le maratonci!!!