Ko mi ni

Štirinajst dni je odkar sem se podal z domačimi planinci po Šentiljski poti in to naj bi bil nek zaključek letošnjega začetka leta, zelo aktivnega seveda, tako po kilometrih kot tudi po času v katerem sem vse to opravil. Torej naslednji logični korak je bil počitek. Ja to je to ko nič ne delaš, no ja v tem primeru se pač nič ne rekreiraš.

Štirinajst dni počitka sem si zamislil, ravno dovolj do začetka priprav na maraton.  Pa seveda prejšnji teden čisto nisem zdržal, en krajši tekec v četrtek pa tudi v nedeljo smo še malo migali. Tako sem si rekel ta teden pa resnično nič, nič, nula km. Je treba počivat pa konec, čakajo me ja tedni napornega treninga in počitek bo mi prišel še kako prav. Pa nisem zdržal. Enostavno mi ni bilo več za počivat in tako sem v sredo zvečer enostavno šel, danes ni bilo nič drugače in če je tako, tudi nedelja ne bo izostala.

Vam rečem, ko sem počival sem bil tako zbit in se vlekel kot da bom ravnokar razpadel, po teku pa se počutil tako svež, sproščen in poln enrgeije. Seveda bi kdo rekel, da je to skregano z vsako logiko, a vsi ki te stvari poznate, tako ali tako veste, kako to gre.

Sicer pa počasi postajam nestrpen, začnejo se The Priprave in pri tem me veseli, da pri tem nikakor nisem sam. Na listu27 nekdo že pridno uresničuje svoje želje, očitno je nehal cincat! Bravo!!!