Zen teden

Vročina kar ne popušča, ta teden so bile dosežene rekordne temperature, a se kljub temu nisem dal. Teči je potrebno naprej. Tek je ponovno postal del mojega življenja. Brez njega si ne znam več predstavljati tedna, a hkrati se kar bojim kako bo naprej. Kdaj in kako bo prišla kriza jo bom zmogel (ponovno) premagati?' Vse gre nekako (pre) hitro. Zastavljeni cilji iz začetka leta so krepko preseženi že sedaj. Čaka me še kar nekaj avantur, tek po Šentiljski poti, Ptujski (pol) maraton, Ljubljanski maraton (za katerega pa se še nisem odločil kako in kaj, jasno pa je, da se maratona ne bom lotil) . Vse to mi kar roji po glavi in misli kar bežijo v daljavo.

Vsekakor pa sem se že zdavnaj odločil, pa ne samo zaradi vročine, da bom kar ostal kar pri zen teku. Pa naj to pomeni karkoli. Meni pomeni enostavno užitek pri teku. Čisti užitek in nič drugega. Pa naj bo to pehanje za rezultatom če sem razpoložen, naj bo tudi merjenje pulza, da vidim kako napredujem, pa naj bo vodenje tekaškega dnevnika in vse kar pač sodi zraven, a vse v smislu neobremenjenosti in čistega užitka. In zakaj pravim tako? Pred leti namreč ni bilo tako. Pehal sem se za rezultati (čeprav nikoli niso bili najboljši), treniral sem na vso moč, počitkov (ki so tako potrebni) nisem poznal, teči sem hotel čim več in čim dalje in čim hitreje. Pa je bilo tako prav? Bi rekel, da ne. In zakaj? Enostavno za to ker sem nekega dne preprosto obupal. Nisem užival. Danes pa ni tako. Takšnega užitka nisem čutil nikoli in ravno za to sem prepričan, da sem na pravi poti, poti ki me pelje naprej...

In tako se je zen teden pričel in končal z hribovskimi teki. Enega sem opravil zvečer ko smo odhajali iz parcele, enega sem opravil krožnega preko Vranjega Vrha, današnji pa naj bi bil top dan in naj bi bil namenjen dolgemu teku na Zg. Velko in nazaj.

Jutro je. Najprej spijem moj obvezni jutranji kamilični čaj, drugega ne zaužijem ničesar, opravim potrebo in grem. Ura je nekaj čez šesto zjutraj. Odhajam od doma oborožen z litrom tekočine (pol litra vode, pol litra izotoničnega napitka) in gelom, madonca torba je bila kar težka. Še malo zaspan pričnem s tekom. Najprej me čaka vzpon na Vranji Vrh. Steče mi in hribčki in doline se kar premikajo pred menoj. Uživam. vročine ni čutit, tudi sence je dovolj ob poti. Po prvih 20 minutah pričnem piti izotoničen napitek na koncu se izkaže, da ga ne popijem vsega. V uri in par minutah prispem na Zg.Velko. Popijem gel z vodo in odhitim nazaj domov. Čas kar teče. Ura trideset, ura petinštirideset, dve uri. Ob poti me prav lepo pozdravljajo domači psi, a vse v mejah normale. Končni čas dve uri in enajst minut za dobrih petnajst km hribovskega teka. Jupajdi. Uspelo mi je. Uspelo mi je to o čem niti sanjal nisem v začetku januarja. In najbolj važno. Užival sem, sedaj rahlo utrujen, a nič pretiranega. Vem da zmorem in vem da lahko grem naprej.