17. teden II.

Zadnji dan pred prvomajskimi prazniki. Dan kateri je bil naporen v službi, predvsem psihično, dogajalo se je...

Pa ne samo to. Že  z jutranjimi prvimi koraki sem pomislil na moje koleno. Bo vzdržalo današnji tek, kaj bo, če ne bo šlo. Misel, da bi moral prenehati sedaj ko sem že skorajda ponovno zasvojen s tekom mi ne da miru praktično cel dan. Po naravi sem tako ali tako optimist, a včasih mene tudi zanese in pomislim na najhuje.  Nekako si nisem znal predstavljati dneve brez teka. Nekako prazni bi bili.

Torej zvečer odidem  odteč svoj program. 40. min neprekinjenega imam po programu. Pred tekom se ogrejem in malo raztegnem mišice, več kot ponavadi.   Pričnem z tekom. Že prvi koraki mi dajo vedeti, da tokrat ne bo tako močnih bolečin kot zadnjič. Postopoma nadaljujem, tečem brez postanka. Celo na pogovor med Wego in ZdravkoC  se spomnim, o dihanju namreč. Tudi sam poskušam nekako teč in kontrolirat dihanje. Diham golobje kot ponavadi, z štetjem pa imam seveda probleme.

Tudi na tehniko se spomnim in poskušam dvigovati noge višje in koordinirati gibanje nog in rok, predvsem na osnovi posnetka iz Blagoškega teka. Res je tam izgledalo kot pravi Wega, da  sva bila na sprehodu. Seveda pa je posnetek varal, oba sva dihala kot konja. Mene pa je pri posnetku motila nekakšna zadržanost, nekako premalo gibanja rok in nog, posledično s tem pa tudi hitrost. Bo to treba poraviti.

Torej čeprav sem bil v dopoldanskem času še v dvomih, kako bo z Radenci, o tem več ni dvoma. Predvsem za to ker se v Radencih teče pretežno po asfaltu, moram narediti še kakšen preizkus 10 km teka po asfaltu. To bom opravil kar od broda na Muri do Cmureka in nazaj in sicer drugi vikend.