Proslave

Včeraj je bila pri nas proslava. Naši tamali so jo pripravili v čast vseh marčevskih praznikov. Da ne bi vse skupaj izzvenelo samo za mame, babice in žene, so tem praznikom dodali še "pozdrav pomladi", tako da so na svoj račun lahko prišli tudi ateji, strici in še kdo, brez katerih se nekatere sploh ne bi mogle udeležiti te prireditve... Ja, kdo jih bi pa pripeljal?! Na odru se je tako znašla množica nastopajočih; od tistih najmlajših iz vrtca, do tistih "starejših", ki so že v 5. razredu. Med njimi je bila tudi Ana.

Prava frajerka je bila s tistim prenosnim mikrofonom. Res. Imala je kao povezovalno vlogo in opravila jo je odlično. Še trema ji ni mogla do živega. Ob tem se vedno znova spomnim na dogodek, ki se je zgodil pred davnimi leti, ko sem bila še sama v vrtcu. Pravzaprav se ne spomnim dogodka samega kot takega, pač pa mi je bolj v spominu pripovedovanje o tem, kar se je takrat zgodilo. To pa je postalo že skoraj legenda...

Stara sem bila kakšna tri ali štiri leta. Vzgojiteljica me je naučila neko deklamacijo o mamici, s katero naj bi nastopala na proslavi. Vse priprave so potekale normalno; pesmico sem znala, lepo so me zrihtali (?!)..., ko pa sem bila na vrsti za nastop, takrat pa... Prišla sem na oder, se priklonila in razločno, jasno in glasno povedala:"Ne bom povedala, ker me je sram!", se priklonila in šla z odra...! Baje sem dobila celo aplavz:) Za mano je na oder stopila moja vzgojiteljica in pojasnila, da se to pri otrocih pač dogaja... Kako se je ob tem takrat počutila moja mami, si lahko samo mislim... Po moje je kar pošteno farbe špilala:)

In ko danes gledam na odru Ano, kako samozavestno in korajžno igra svojo vlogo, mi špeh kuj raste... Ponosna sem. Priznam. In se že veselim njenega naslednjega nastopa z lutkovno skupino...

[googlevideo]4048275535487277631[/googlevideo]