Rojstni dan

Leto je naokrog in Ana spet praznuje. Tokrat svoj 9. rojstni dan. Zanjo "komaj", zame "že". Madonca, kak to mine... Priprave na praznovanje so se sicer začele že dosti prej; tako nam je najprej izročila "njen seznam"...

 

Ob tistem "extra teisti" chipsu sva se nasmejala skoraj do solz, kupila pa sva ga vsekakor! No, sicer pa tudi jedilnik, ki si ga je zamislila za naše družinsko kosilo, ni bil nič manj "teisti":)) Paella mora bit na mizi, je rekla! In bo, seveda, da bo...

Ker pa je na praznovanje povabila tudi prijateljice, za katere si je zamislila ustrezen kulturno-umetniški program, je bilo treba najprej malo pospraviti po njeni sobi... Izkazalo se je, da je beseda "malo" pospraviti, globoko podcenjena za take vrste aktivnost. Aja, seveda moram pri tem omeniti, da je Ana po karakterju pravi hrček. Skratka, vsak papirček (od čokoladic, bonbonov, odpadkov pri rezanju itd...) nekam "shrani"..., in potem to najdeš v raznoraznih škatlah, vrečkah, predalih in kajvemkješevse...

Pred par leti je v nek predal shranila celo pramene svojih las, ki si jih je na skrivaj odrezala. V predal pa jih je baje dala zato, da jih ne bi kdo odkril v smeteh?! Ja, taka je ta naša Ana..., vse je treba shranit, nikol ne veš, kdaj ti bo še kaj prav prišlo... No, tako sva včeraj torej najprej pospravljali. Temu je sledilo okraševanje sobe. Tu je svojo aktivno vlogo dodal Rajko, ki ima od vseh nas pač daleč največjo pljučno kapaciteto (redni treningi se že poznajo:))) in soba je počasi začela dobivati praznično podobo. Ja, tako zgleda in zdaj čaka samo še na to, da se čaga začne.

 

Menda se bo plesalo in pelo, pa nekaj čarovniških trikov je baje pripravljenih..., no bomo videli...

Včeraj zvečer pa je bila na vrsti še priprava torte. Otrok si je zaželel "tako mamino", ker je baje tista najboljša... Kak mi špeh raste, ko to čujem... Torej, torta je domača, končni izdelek pa zgleda tako:

 

Seveda je glavno in zadnjo besedo pri dekoraciji imela slavljenka. Mmmm, mi bi najraje že kar zdaj malo probali, pa bo treba še malo počakat...

No, danes smo že izročili tudi darilo. Ustregli smo njenim željam, čeprav nas bodo v naslednjih dneh zaradi tega bolela ušesa (in verjetno še kaj drugega)... Ena izmed vročih želja je namreč bil CD od Saše Lendero.

 

Kaj čemo, otrok ima pač svoj okus, včasih je bil, vsaj za moje pojme, bolj prilagojen mojim ušesom. Kot še zelo mičkena je bila nora na Adija Smolarja in ene od njenih prvih besed so bile: "adimar" in "tagada", v prevodu je to pomenilo Adi Smolar in pa seveda naslov te njegove pesmi, ki jo je kar naprej "prepevala". "Tagada, tagada..." Ob tem moram povedati še nekaj. V Sladkem Vrhu imamo tudi gospoda, ki je Adiju skoraj zares podoben. Ima glih tako čupo, pa suh in velik je tudi tako. Ko sva ga z Ano v njenih rosnih letih (glih tolko, da je začela govorit), enkrat srečali, je s prstom pokazala vanj: "adimar!" in obstala z odprtimi usti... Ojej, kak hitro to mine..., in kako se spreminja in oblikuje njen okus. Saj, popolnoma jasno je, da nam bo vedno bolj treba sprejemati stvari, ki nam mogoče sploh ne bodo všeč (milo rečeno), in da je to pač normalen del nekega odraščanja. In če je trenutno to tudi poslušanje S.L., potem bomo preživeli tudi to!

Eh, zdaj sem se pa kar malo razpisala. Ob takem dnevu mi nostalgija še bolj "vun vdari", kot običajno. Očitno jo bo treba bolj sproti sproščat, da se ne bo potem preveč nabralo...

Tak, zdaj pa grem delat paello...

Več fotografij