Tako smo se konec julija odpravili in se najprej ustavili ob Blatnem jezeru, seveda. Še vedno me to jezero fascinira, ob tem pa vedno priromajo na plan tudi tekaški spomini...
Po poti se še enkrat ustavimo na avtocestni postojanki tik pred Budimpešto. Zdaj pa naroči, če se znajdeš. Še dobro, da govorijo angleško.
Budimpešta. Že doma si preko Bookinga rezerviramo sobo blizu železniške postaje Keleti in tokrat nas naš Garmin pripelje direktno pred stavbo, kjer smo rezervirali sobo. Stavbo pravim zato, ker najprej nikakor ne najdemo pravega vhoda, teh je namreč kar nekaj in to na štirih različnih straneh te iste zgradbe. Še dobro, da obstajajo telefoni. Soba je super, imamo tudi balkon z razgledom na mesto.
Razpakiramo in že se odpravimo proti centru. Budimpešta je eno izmed tistih mest, kjer javni prevoz deluje na visoki ravni. Trolejbus, avtobus, metro, vse z eno karto in nešteto variant prevoza in nakupa kart.
Za prvo vožnjo proti centru mesta si izberemo kar avtobus, ki nas dostavi neposredno na Trg herojev. Za osrednjim spomenikom, ki ga predstavlja 36 m visok steber s kipom nadangela Gabrijela in pod njim grobnica neznanega junaka, se nahajajo kipi madžarskih kraljev, med njimi tudi naš kralj Matjaž, oziroma Matias Korvin.
Na drugi strani, za tem spomenikom se nahajajo mestni park, v katerem je dvorec Vajdahunyad, botanični vrt, termalno kopališče in še kaj...
Po ogledu dvorca in parka smo se po aveniji Andrassy, peš seveda, odpravili proti centru mesta,
kar sploh ni bilo tako blizu. Ustavili smo se na trgu pred baziliko Sv. Štefana.
Seveda nas je zamikalo, da se odpravimo proti vrhu stolpa, ki nam je ponudil prekrasen pogled na mesto.
Budimpešta je tudi mesto mostov. V treh dneh smo jih prehodili gor in dol in to večkrat.
In nekateri od teh so že res vidno stari
kjer sem, vsaj jaz, že rahlo omagal. Še dobro, da sem imel sotrpina ;)
Pa saj ni bilo čudno, kot se je na koncu izkazalo, smo vsak dan prehodili tudi do dvajset (20) km, kar je glede na vse težave, ki sva jih letos imela z Marjetko, pravi uspeh.
Zvečer smo se počasi odpravili proti začasnemu domu. Tokrat smo uporabili metro. Ana ga je naštudirala v nulo in niti enkrat nam ni uspelo, da bi se peljali v napačno smer. Prvi stik z njim je bil kar fascinanten. Najprej nas je presenetila dolžina in hitrost tekočih stopnic,
potem pa še hitrost samega metroja. In tako je ta postal kar naše vsakodnevno prevozno sredstvo.
Naslednji dan je bila najprej na vrsti tržnica. Ravno pravi čas, zunaj je namreč začelo deževati.
Tu je bilo pa res kaj videti in dve uri sta minili, kot bi pihnil.
Ravno prav, da smo se izognili dežju in se nato odpravili naprej.
Čez most, seveda.
Najprej smo malo kolebali, in si ogledovali bližnji hrib, potem pa se le opogumili in prišli na vrh Citadele, kjer je spomenik svobode in neodvisnosti.
Če kdo, ima prav on najlepši pogled na Elizabetin most.
Pozno popoldne smo si prihranili za vožnjo z ladjico po Donavi,
temu pa je sledilo še večerno pohajkovanje in obvezno fotkanje z lučkami razsvetljenih znamenitosti.
In tako nam je ostal še tretji, oz. zadnji dan v Budimpešti.
Zjutraj smo se z metrojem pod Donavo odpeljali na drugo stran v Budim, nato pa spet po hribu navzgor do Ribiške trdnjave,
ter predsedniške palače,
kjer smo počakali tudi na menjavo častne straže.
Ta dogodek je bil pa krona tega dne. Tako smo se nasmejali, da so solze tekle.
Vojaka, ki naj bi stala mirno in nepremično kot kipa, sta po menjavi straže namreč pripravila tako predstavo, da smo se kotali od smeha. Najprej sta se začela pogovarjati med sabo in se ob tem veselo obračala za turisti, ki so hodili mimo. Vmes sta malo pozirala s tistimi, ki so delali selfije, pa tudi na veliko zehala, končno pa je eden od njiju nataknil še sončna očala, čeprav je bilo oblačno, in se čisto po jamesbondovsko postavil pred svojo utico.
Popoldne si od zunaj ogledamo še sinagogo na ulici Dohany, ki je druga največja na svetu.
V bližini Doba, ulice, da ne bo pomote, naredimo še eno zanimivo fotografijo ;)
Za konec tega zadnjega dne pa skočimo še na morebitno prizorišče olimpijskih iger 2024.
Tri dni potepanja po Budimpešti je tako za nami. In naslednje jutro se odpravimo naprej, čez Slovaško do Češke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar