Spet doma

Še ena zimska šola v naravi je za mano. Še ena kljukica več za opravljeno delo. Delo, ki se začne že nekaj mesecev pred odhodom in tiha skrb, ki se vleče in raste od trenutka, ko začnemo zbirati prijave, pa vse do prihoda avtobusa na šolsko dvorišče ob povratku domov. No, o tem bi znala še kaj več povedati tudi moja dva, ki to vsako leto znova doživljata na svoji lastni koži. Čeprav se zdaj lahko hecam, da sem prišla domov 100 kil lažja, pa je po drugi strani res, da sem kakšno kilo celo pridobila, saj nam tam tako dobro kuhajo, da ni šans za hujšanje J

Se mi je pa v vseh teh letih, odkar hodim v te zimske in letne šole v naravi, že drugič zgodilo, da sem že prvi dan ostala brez glasu. Prvič se mi je to zgodilo pred tremi ali štirimi leti v letni šoli, kjer izvajamo plavanje, letos pa se mi je to zgodilo na smučanju. Kriza, res. Je pa ravno zaradi tega prihajalo tudi do nekaterih komičnih situacij, ki se jim še danes lahko smejim. Najbolj hecno je, ko večina sogovornikov začne kar naenkrat tudi sama šepetati, hudič pa je, ko te kdo kliče po telefonu, pa ni zraven nobenega, ki bi se lahko oglasil namesto tebe in potem mislijo, da se kakšen psihopat zafrkava z njimi J Ja, tako nekako se je to slišalo. No, Ani se je sicer zdelo, da sem kot Don Corleone…

Kakorkoli, srečna sem, da sem spet doma. Srečna, da smo vse skupaj izpeljali brez poškodb in večjih problemov. Bilo je sicer nekaj zakuhančkov, dva sta takšna prišla že od doma (želja, da gresta z nami je bila očitno večja od zdrave pameti) enega pa je zagrabilo po dveh dneh. Ker kuhanje čajčkov in kakšen lekadol ni pomagal, smo prosili starše, da pridejo po njih in jih odpeljejo k zdravniku. Pri ostalih vročina ni bila tako trdovratna in so se nam, po kakšnem dnevu počitka, že lahko pridružili na snegu. Skratka, vsako leto znova se poleg vseh ostalih dejavnosti, ki jih imamo na programu, ukvarjamo tudi z lajšanjem takšnih in drugačnih zdravstvenih težav. Problem je namreč tudi v tem, da si nekateri otroci včasih namislijo neke slabosti in »bolečine«, izkaže pa se, da imajo te prave vzroke nekje čisto drugje, recimo v tem, da jim neka stvar ne gre preveč dobro in bi se ji radi na ta način izognili. Ja, tudi take mamo…

Ampak, na koncu koncev, tudi to je del tega in v vseh teh letih se tudi tega navadiš. Je pa tako za otroke, kot tudi za nas, ki jih spremljamo, taka izkušnja življenjska šola. Pet dni skupnega bivanja v takih ali drugačnih razmerah, pet dni in toliko različnih zgodb, kot je različnih otrok, ki so nam jih zaupali starši. In včasih te katera od teh zgodb spremlja še dolgo, dolgo po tem, ko prideš domov…

Upam, da se mi do ponedeljka vrne tudi moj predragi glas...