Šentiljska pot v enem dnevu, sedmič

Smo kar cincali .Napovedano ni bilo nič kaj "lepo" vreme, pa nihče od nas ni ravno imel veselja, da bi se ob celodnevnem deževju potikal po Šentiljski poti. No kljub vsemu se nas je našlo kar nekaj junakov, ki smo nekaj čez  šesto v rahlem pršenju krenili na pot.

Prvič se je zgodilo, da sem dvomil. Pa nisem dvomil na v sebe ne v Heleno, ne v Borisa, ne v Aleša, enostavno sem dvomil v vreme. Dež naj bi se pojavil pozno popoldan, ob nalivu, pa ni kaj nič prijetno hoditi po Šentiljski predvsem zaradi blata in posledično morebitnih zdrsov. Slednjega sem se najbolj bal.

Najprej nas je spremljala megla, razgledov, kar nikakor ni hotelo biti, sam sem računal,da bi lahko bilo vsaj nekaj sonca, pa ni bilo nič iz tega.

Ob ribniku po Sladkem Vrhu naletimo na vozilo. Kako je prišlo do sem nam ni bilo preveč jasno, v kakšnem stanju pa je bil šofer in morebitni sopotniki si pa lahko samo mislimo. na kocu smo celo razglabljali, da upajmo,da ga ni zeznil potovalni računalnik. Fotka sicer ne pove vse, ampak ustavil se je pravi čas, ni dosti manjkalo, da bi šel v desno v potok, kolesa so bila že nevarno čez.

Prvi daljši počitek smo si privoščili pri Snežinki na Zg. Velki, drugega pa smo imeli mobilnega na Vranjem Vrhu. Marjetka je že zjutraj vstala, da je spekla svežo potico in nas tako vesele pričakala

Še bolj se nam je smejalo ob pogledu v prtljažnik avtomobila

Nato pa Gaube. Kmetija Gaube je vedno zgodba zase. Vedno dobrodošli, vedno nasmejani in prisrčni. Tokrat nismo naročili gibanice, ker nas je bilo premalo, je pa nas zato gostitelj brezplačno pogostil z pecivom in borovničevcem. Malo pred tem nas je ujela kar močna ploha. Je zato samoumevno padlo vprašanje, če gremo naprej v takem nalivu. pa nihče niti pomislil ni,da ne bi nadaljevali, čeprav bi nas gospodar z veseljem odpeljal do bližnjega Šentilja. Pa smo šli.

Čez deset minut že slačimo dežne plašče, pokaže se celo sonček  in razgledi. Kar lažje je šlo naprej. Malo smo se le ustavili, ko smo se spomnili, da nas je gospodar Vili tako zmešal s pecivom in svojo gostoljubnostjo, da smo pozabili žigosati dnevnik. Kar nismo vedeli ali naj gremo naprej ali nazaj. Pa smo se odločili, da nazaj ne gremo.

Brloga, obvezno mimo tanka pred Šentiljem in že smo v na cilju. Praktično brez težav pridemo do Belne v dobrih enajstih urah in pol, kar je moj drugi najhitrejši čas po Šentiljski poti. Še toliko bolj je ta rezultat vreden, ker je bila zraven tudi Helena, ki je še kar pred nekaj časa dvomila ali bi zmogla. Upam, da sedaj verjame, da zmore še veliko več, kot si je lahko kdaj sploh mislila, za Aleša pa tako ali tako to že dolgo vemo.

Sicer pa med analizo pri Belni prideta še Anita in Sebastjan, ki sta prišla nekaj minut po našem odhodu na štart. Ja, na TF forumu nisem napisal, da smo spremenili čas štarta za pol ure in tako smo se zgrešili za nekaj minut. Pa sta vseeno skorajda srečno prišla na cilj v Šentilj nekaj za nami, če odštejem, da je Sebastjana ugriznil v komolec pes, ki je že do nas bil "nasilen", na srečo brez hujših posledic. Podobno se je zgodilo pred nekaj časa  Borisu tik pod Brlogo, tudi na srečo brez hujših posledic, če odštejemo, da ga je sedaj presneto strah psov, kljub temu, da je sam lastnik psa.

Sicer pa smo po Rajšpovi gomili imeli tudi  mi spremljevalca, ki nikakor ni hotel nazaj domov.  Vržen kamen ga je za nekaj časa odgnal, a je bil kmalu nazaj, potem pa sem ga psihično prepričal, da naj se vrne, v resnici pa  se je verjetno zbal sosedovih psov.

Po analizi pri Belni  pa do Gaubeja z avtom po "pozabljen" žig. Smeh tam kar ni bilo konec...

GPS zapis pot...pa ni moj ampak od Borisa. Moj je odpovedal poslušnost tokrat že po slabih osmih urah poti. Očitno baterija vidno popušča in očitno sem potreben nove ure...

Galerija slik