24 ur sreče

Za vse je kriv Vogau, odstop zaradi prehlada, posledično pa bolniška z antibiotiki. Pa ne, da mi je bolniška pomagala, prav nasprotno, antibiotiki niso prijeli tri dni, tako da sem bil že prav tečen, naslednji dan pa se je vse obrnilo in čez dva dni sem bil že čisto dober. Zaradi tega sem tudi izpustil Radence, kar se je glede na vročino izkazalo za pametno odločitev. Pogled  pa je bil usmerjen naprej proti Grosuplju. Najprej sem imel v planu teči samo čez noč, da nekako dobim občutek, kako je teči ponoči, ko pa je vremenska napoved kazala na dež in ohladitve, se je v mojih možganih vedno bolj porajala zamisel, da poskusim preteči  mojih prvih 100 km.  Občutek sem imel, da bi znalo biti časa več kot dovolj, vprašnje je bilo le, kaj bo reklo moje telo, glavo sem tako ali tako prepričal, da bo šlo. V četrtek zvečer pakiranje. S seboj sem vzel, kot je rekla Marjetka, več stvari, kot da bi šel za 10 dni na morje. A od doma sem v petek popoldan odšel z občutkom, da imam raje zraven kakšen kos oblačila več, kot manj, čeprav se je na koncu pokazalo, da sem doma pozabil dolge hlače. Še dobro, da sem imel s seboj trenerko, pa tudi pižame  nisem pozabil :)

Prihod v Grosuplje in postavitev baznega tabora, ki je praktično skorajda obvezena oprema za vse tekače, ki nameravajo teči ves čas.

Eni smo šotore izkoristili za spanje, drugi samo za počitek, tretji pa so ga uporabljali predvsem kot spalnico za svojo spremljevalno ekipo. Nekateri pa so prišli samo z nekaj flašami mineralne vode, cocaolo in izotoničnim napitkom, aja, pa par ploščic kitekat čokoladic je imel  s seboj. To slednje velja za Borisa Ivanoviča -Zajca, zmagovalca dirke, ki se je po končanih 24 urah teka in 214 pretečenih km, prvič usedel na stol. Res je neverjeten. Smo ga na koncu tudi krstili, kot se za zmagovalca spodobi, žal pa šampanjca ni bilo pri roki.



Začelo se je zelo nenavadno, tako kot pač je nenavaden sam tek, več ali manj smo še vsi nekaj pripravljali v baznih taborih, ko kar naenkrat slišimo odštevanje: 5... 4...  madonca, čisto smo igubili občutek za čas, zato smo se na hitro pobasali in na štart. Sam nisem uspel  niti vklopiti Garmina, ko smo že stekli.  Sicer pa sva se v prvi krog podala skupaj z Rafom. Izkazal se je za odličnega turističnega vodiča; tukaj je ta bife, tukaj trgovina, tam slaščičarna, pa čevapčičarna... iz slednje je najbolj dišalo in ni mi bilo najbolj jasno, kako se bo dalo ob takšnih dišavah teči celih 24 ur :) , sicer pa ta tek zmorejo tudi dojenčki

Prvi krogi so bili namenjeni bolj ogrevanju, čeprav so ga tisti najboljši že kar šibali na polno, meni pa nikakor ni steklo, tudi sopara je naredila svoje. Tudi naslednji krogi niso bili nič boljši, očitno mi je prehlad vzel veliko moči. Sicer mi je šlo, a vse skupaj bolj počasi. Tisti mini hribček, ki smo ga vsi počasnejši tekači prehodili, no, tudi hitrejši so ga na koncu, mi je prav odgovarjal, sem se lahko v vsakem krogu vsaj malo spočil. Divjal torej nisem, zavedal sem se, da je do konca še zelo dolgo, sicer pa tudi če bi hotel, ne bi šlo kaj dosti hitreje.  Na začetku sem se za okrepčilo ustavljaljal na tri do štiri kroge, kasneje seveda pogosteje. Čas je kar mineval, z nočjo sem vzel tudi svoj mp3 in glasba je postala moj zaveznik. Po opravljenem maratonu, po dobrih šestih urah, pa mi je steklo, sicer kot sem potem ugotovil doma, ni šlo nič kaj hitreje, a tekel sem lažje in takrat je padla odločitev, da bom tekel vso noč, če le ne bo preveč deževalo. Sicer sem najprej imel v planu, da tečem do dveh ponoči, pol pa bi šel  spat za par uric. Pa se je zgodilo slednje. Najprej nekaj kapljic nato pa se je vlilo in to ravno takrat, ko sklenem, da bom še vztrajal, dokler ne bo začelo močneje deževat. Potem pa se naenkrat vlije, v trenutku sem moker do kože, do baze pa še dober km. Vse, kar je bilo na meni, je bilo mokro, da o supergah sploh ne govorim, kot da se je odprlo nebo. Edina logična odločitev je bila, da zaključim s tekom in po dobrih osmih urah in 54 km grem spat, v šotor seveda.

Najprej v pižamo, potem pa se mi je prilegla večerja v obliki skutinih palačink. Zaspat kar nisem mogel, ob močnem dežju je grmelo in pihalo. Naenkrat zaslišim Mirota, ki je bil moj sosed,  kako popravlja svoj šotor, kateremu je veter izruval kline. Pogledam pri sebi in na levi strani vidim, da je klin izruvalo tudi meni. Pa nisem šel popravit, kdo pa bo šel v takem dežju ven, saj zunaj tudi nihče ne teče, si mislim in zaspim.

Ob šestih zjutraj se zbudim, še vedno dežuje, in ugotovim, da je moj vzglavnik čisto moker. Ok, si mislim, pri takem nalivu ni čudmo, da je šotor popustil dežnim kapljam, potem pa ugotovim, da mi je premočilo pri zračniku šotora. Na mobilnem telefonu pogledam radarsko sliko padavin, ki kaže, da bo še kar nekaj ur deževalo. Vseeno se oblečem in  grem ven, kjer presenečen ugotovim, da nekateri kar tečejo. Tekli so celo noč, tudi ob najhujši nevihti, ostal sem brez besed. Sam se odločim, da bom konec dežja pričakal kar v avtu. Zavijem se v spalko in bilo mi je tako lepo in tako toplo.

Potem je dež počasi pojenjal, jaz pa sem postal jezen, res jezen, ker bo treba naprej. Resnično težko sem se spravil iz mojega toplega brloga. Oblečem se in  ker še dežuje, vzamem marelo

Še predno pa se spravim na progo ugotovim, da ne dežuje več. Marelo pospravim in grem. Noge boleče, sploh stegna so bolela, a po dveh krogih hoje je že veliko bolje. Nato se mi priključi Miro in teče z menoj. Sam sem nekako že dvomil o moji prvi stotki, a Miro je na hitro preračunal, da je časa še čisto dovolj. Njegova spodbuda mi je pomagala, nisem več dvomil vase in lepo družno sva tekla naslednjih 30 km, ko so meni popustile moči . Ni šlo več, to je bil v resnici moj limit. Naslednjih 15 km se je vleklo in nikakor ni bilo videti konca, šlo je že na čisto rezervo. Večinoma samo hoja, z obveznim postankom v vsakem krogu. Enkrat vmes se vsedem na stol in nato komaj vstanem. Krogi se vlečejo,  končno pa le pride zadnji krog. Takrat pa skorajda šok. Vmes mi je namreč glede na podatke iz mojega Garmina, Timingova ura pokazala dva kroga premalo, kar sem tudi reklamiral pri časomerilcih, ki so moj rezultat popravili. Takrat pride do mene Tadej iz Timinga in mi pravi,da je pregledal vse moje vmesne časa in da vse štima, tako da imam sedaj vpisana dva kroga preveč. Šok. Glede na to, da je moj Garmin po 14 urah odpovedal, nisva mogla takoj preveriti, kje je napaka, jaz pa se odločim, sicer s težkim srcem, da naredim še dva dodatna kroga, za vsak slučaj. Časa je bilo še  sicer več kot dovolj, le jaz sem skorajda že omagal. Noge so bile zelo težke, komaj sem se premikal in prihod v cilj po uradnih 101 km je bil pravo olajšanje. Klic domov, da mi je uspelo, nekaj solzic sreče in vsega je bilo konec, dobro uro pred iztekom teka.

Nato je sledilo podiranje baznega tabora.  Hvala Rosiju za pomoč, brez njega mi ne bi uspelo :)

Končni rezultat: boleče noge, en majhen žulj na desnem podplatu ter veliko zadovoljstvo, da mi je uspelo :) Na koncu se je izkazalo, da so bili  Timingovi rezultati čisto pravi. Moj Garmin je prištel dva kroga zraven, eden se je zgodil deset  metrov, drugi pa na štartno ciljni črti. Zakaj, pojma nimam, čisto možno pa je, da sem oba kroga sprožil čisto nenamerno sam. Hvala Tadeju, saj bi mi brez njega  zmanjkalo dobrih 3,2 km do moje prve stotke...