Koroška teče 2010

Da bomo šli letos še enkrat postavljat šotor, v upanju, ujeti zadnje vroče žarke letošnjega leta smo se odločili tik po Romerlaufu.  V darilni vrečki je  bilo zraven  drugih reklam tudi vabilo na ta tek.  Najbolj navdušena je bila Marjetka, meni pa tudi ni bilo treba dvakrat reči, da bi tam tekel. No v resnici  se je za tako imenovani "Mutter-Tochter lauf" navdušila predvsem Marjetka, Ana pa tudi ni imela nič proti.

Na pot smo se odpravili v petek zjutraj, po dobrih dveh urah vožnje smo bili že v kampu. Prijava brez osebnih dokumentov (očitno tam deluje vse na zaupanju), ogled parcele in že smo začeli s postavljanjem našega šotora.

Kar malo hecno se nam je zdelo, ko smo šotor postavljali tako zgodaj, ponavadi ga bolj pozno popoldan ali pa šele zvečer, seveda odvisno kako daleč smo od doma.  Torej že pred kosilom smo si lahko vzeli zaslužen počitek

po kosilu pa smo seveda odšli na "kraj zločina", par stometrov vstran. Seveda smo najprej dvignili štartne številke,

vmes odtekli z neverjetnim časom skozi cilj,

se sprehodili po cvetočem parku,

na koncu pa še pripravili  taktiko za prihajajoče teke.

Zvečer smo se spet vrnili, kajti hoteli smo si ogledati tek "v maskah", kjer sploh ni bilo pomembno kdo bo prvi ampak kdo bo bolj izviren. In izvirnosti kar ni manjkalo, tudi Ani, ki je že imela ideje za naš tek v naslednjem letu.

Zame je bil najbolj odklopljen tekač, ki je tekel v popolni potapljaški opremi, s kisikovo bombo, plavutkami, potapljaško masko, oblečen v potapljaško obleko in čevlje in to,da ne bo pomote, v vročem soparnem večeru. Vsaka mu čast.

In dan se je končal s prekrasnim sončnim zahodom.

Naslednje jutro smo se odločili in odšli pogledat Celovec. Peš seveda. Najprej mimo Minimundosa (ki smo si ga ogledali že pred leti, zato si ga letos nismo)

po prekrasni sprehajalni poti ob kanalu, kjer vozi tudi ladjica

vse do Celovca, kjer smo naleteli najprej na boljšji sejem. Kaj je delal ta avto v kanalu nam ni bilo preveč jasno, a očitno je sodil sem.

Še prej smo navijali za tekače s psmi, ki so nas dohiteli nekje okoli Minimundosa. Smo kot pravi navijači počakali prav vse, tudi tisti zadnji so bili deležni našega navijanja.

Po sprehodu po Celovcu smo se odločili, da nazaj grede uporabimo raje avtobus. Čakal še nas je namreč večerni  tek, ki se je začel najprej z ogrevanjem s pomočjo animatork

nato pa je sledil 4,2 km tek žensk v različnih kategorijah. Navijačev iz domačih logov pa tudi ni manjkalo

tekačice pa so bile tudi prešerno razpoložene.

tudi prihod v cilj ni bil nič kaj drugačen,

medalja okoli vratu pa je tudi povedala svoje!

Po teku obvezna testeninka

in moje sanje, da se  jutri priključim zajcu za končni čas dveh ur.

Šele nedeljsko jutro je pokazalo koliko tekačev je bilo v kampu. Zgodnje jutro je že bilo mravljišče, kar ponavadi ni ravno tipična lastnost kampov.  Najprej smo se peš odpravili do Minimundosa kjer nas je pričakal avtobus, ki nas je odpeljal do železniške postaje , od tam pa s  hitrim vlakom na štart v Velden.

Moji dve sta se že doma odločili, da bosta iz Veldna odšle z ladjo na cilj, jaz pa sem dodal, pa da vidimo kdo bo prej v cilju...

Na štartno mesto sem se postavil dovolj zgodaj, da bi imel možnost, da se pridružim zajcu za končni čas dveh ur. Čeprav je bilo predvideno vroče vreme, sem si rekel, da ni greh poskusiti in kako dolgo bo šlo, bo pač šlo. Seveda sem se postavil napačno. Med množico tekačev zagledam modri balon z napisom 2:00 daleč pred menoj, da pa bi se prebijal naprej med množico tekačev pa tud ni bilo mogoče.

Pet minut po poku pištole smo tudi mi krenili na 21,1 km pot in ker je bil modri balon že daleč pred menoj se odločim, da ga dohitim. Dva kilometra dobesedno norim. Tempo okrog 5:25, balona pa nikjer in ko spoznam, da ga bo nemogoče dohiteti se odločim, da nadaljujem s svojim tempom, ki pa je bil daleč od pogovornega.   Še kar skušam teči na polno, vročina pa kar pritiska in tako vse do 10 km, ko vidim, da vse skupaj nima smisla. A takrat je bilo že prepozno. Vseskozi sem bil na meji dehidracije , kljub temu da pijem na vsaki postaji. Kar se mene tiče, bi morala biti vsaj kakšna ena ali dve  postaji več. Zaradi vročine nas zalivajo kar z "žlauhi", eni bolj spretno kot drugi. Pri enem takšnem zalivanju me namreč gospodična s curkom direktno zalije in to tako,da se mi je vtrgala štartna številka, ki sem jo potem kar nekaj časa popravljal. Pa da ne bo pomote, mi je kar pasalo, da sem lahko tako vsaj malo počival. Vročina je bila resnično neznosna in spet se je pokazalo, da je moj sovražnik pri teku.

Nadaljevanje je sledilo, kot je moralo slediti. Tempo je drastično padel, počutil sem se kot da tečem zadnje km maratona. No na zadnji postaji je prišla odrešitev v obliki coca-cole, ki mi je dala še zadnje atome energije za prihod v cilj.

Kakšen km pred ciljem zagledam barko, ki pluje v pristan. Torej mi ni uspelo. Marjetka in Ana sta prišli v cilj pred menoj, jaz pa na cilju srečen, da je ta kalvarija za menoj.

Če dobro premislim, sem takšno kalvarijo preživljal že pred slabima dvema letoma in očitno je tudi takrat bil težek dan.

Po teku pa sem dobesedno padel

Pobral sem se šele ob slastnem kosilu in namakanju v čudovitem alpskem jezercu.

In vikend je bil popoln.