Srčni ultrabalatonci 1.del

Začelo se je z idejo že v lanskem letu, vmes pa sem kar pozabil, nato pa je v mesecu februarju padla odločitev, srčni se gremo ultrabalatonce, ekipno seveda.



Vmes so se v ozadju odvijale organizacijske zadeve, nabava majic, tudi sestanek v Radencih je na kocu dal zadnje obrise našega nastopa na Ultrabalatonu 2010.

In tako je prišel dan, ko je bilo potrebno krenit. Midva z Marjetko sva v petek krenila kar proti Balatonboglarju, cilju prvega in štartu drugega dne. Torej mestu, kjer naj bi prespali. Najprej je bila seveda ideja, da bomo kampirali. Kamp sem namreč našel nedaleč stran od cilja oz. štarta in to naj bi prevagalo našo idejo o kampiranju. Da so v neposredni bližini tudi apartmaji, se nam ni niti sanjalo, a vreme je naredilo svoje in ob napovedanem deževnem vikendu nismo bili kaj preveč navdušeni nad kampiranjem. Torej krenila sva v kraj našega baznega tabora z namenom, da najdeva kakšen primeren apartma,  Darja, Jasna, Rado in Samo pa so odšli v Tihany dvignit štartne številke. Midva sva imela kar srečo. Že v tretje sva našla ugoden, dobro opremljen apartma, vmes sva si ogledala tudi kamp, ki pa ni bil nič kaj posebnega. Bi se že dalo prespati, tudi placi so bili lepi, tik ob jezeru, ampak sanitarije niso bile nič kaj v dobrem stanju, zato nam je bilo še toliko bolj pri srcu, ko smo naleteli na bazni apartma, v katerega se bomo po vsej verjetnosti še vračali.



Že zvečer prvega dne  smo spoznali, da opozorila o komarjih niso bila kar tako brezveze. Samo ena poteza je bila potrebna, odpiranje vhodnih vrat pri luči in že smo imeli komarjev kot solate. Smo pa bili potem naslednji večer bolj pametni in smo raje luč ugašali preden se je vstopilo v apartma.



Drugo jutro so seveda sledile priprave. Štart ob 10. uri se je sicer zdel pozen, a glede na to, da smo morali še na trajekt, je zgodnje vstajanje bilo kar samoumevno. No, saj ni treba ugibati, kdo je bil zadnji.



Pri vožnji s trajektom sem komaj dojel vso širino tega ultramaratona okrog Blatnega jezera. Pogledaš desno in pogledaš levo in ni videti konca in vse to bo treba danes in jutri preteči.



No, saj za nas, ki smo se šli ekipno tekmo, mi je bilo še nekako dojemljivo, ampak sam, čisto sam, non-stop 212 km, vauu. Šele takrat sem dojel, kaj to pomeni. Resnično velik poklon vsem tistim, ki si upajo, kaj šele vsem tistim, ki jim uspe. Ni mačji kašel,j definitivno ni, in to zmorejo le najboljši, a ne najboljši, ki zmorejo najbolje teči, ampak tisti, ki imajo kar najbolj pošlihtano v glavi, pri tem pa je čas tako ali tako drugotnega pomena.

Na štart sva odšla z Marjetko sama, tako je pač padla odločitev ostalih srčnih, zato pa je bila skupinska fotka  slovenskih udeležencev malce okrnjena, a srčni smo bili vseeno zraven.



Tokrat na štartu nismo odštevali, pač nismo znali v madžarskem jeziku, smo pa kljub temu stekli novi dogodivščini nasproti. Že pred pričetkom se z Aljo iz ekipe Špartatloncev dogovoriva, da odtečeva skupaj njenih 5 km tega teka, do njene predaje s Samotom. Pa nama ni bilo usojeno. Že po kakšnem km teka iz odzadja priteče domačin in mi v njihovem jeziku omenja nekaj o telefonu. Primem se za svojo torbico, v kateri naj bi bil telefon in glej ga zlomka, ni ga več. Očitno mi je hotel povedati, da sem ga izgubil. Obrnem se in krenem nazaj, v tem momentu zagledam tekača s telefonom v roki, sam pa odtečem do konca kolone v želji, da najdem telefon. Ko pritečejo zadnji tekači jih sprašujem o telefonu, a nihče nič ne ve o tem, ali pa ne razume. Obrnem se in z jezo tečem dalje, dohiteti hočem tekača, katerega sem videl teči s telefonom v roki. Dobesedno šprintam, ko pridem do njega vidim, da to ni bil moj telefon, kaj pa zdaj?? Po glavi mi hodijo vse žive misli, najbolj tiste o najditelju in mojem gromozanskem računu. Upam vsaj, da je razpadel in je tako neuporaben. Nekje malo pred petimi km, dohitim Samota, ga prosim, če bi šel s kolesom do cilja pogledal, če bi ga slučajno našel.  Seveda ni mogel, če pa se je na 5 km menjal z Aljo, zato pa se je na kolesu vračala Alja, kar se je kasneje pokazalo za ne najboljšo idejo. Ekipa Špartatloncev se je namreč morala zaradi moje malomarnosti vračati po njo v cilj,  kar pa seveda ni naletelo na  ne vem kakšno odobravanje ostalih članov ekipe, čisto razumljivo seveda.

Tako se je moj tek nadaljeval brez  fizične prisotnosti telefona, v glavi pa je bil še kako prisoten prav vse do cilja in še naprej. Kljub temu lahko rečem, da so še poštenjaki na svetu. Po prihodu na cilj sva z Marjetko poklicala na mojo številko in glej ga čudo. Nekdo se javi in to čudo je bila domača tekmovalka, ki nama je po kar nekaj kolobocijah, predvsem očitno zaradi slabega sporazumevanja, vrnila telefon  v Tihanyu, kamor sva se vrnila. Zato pa  sva zamudlila predajo druge - Jasnine s tretjo - Wegovo štafeto, a v mestu na K smo že bili spet skupaj, tokrat tudi z Rafom in Eriko, ki sta prišla komaj v soboto.

Sam moj tek je, razen težav s telefonom, bil zaznamovan tudi z vročino, predvsem pa s strmimi klanci.  Dobro, saj sem vedel v kaj se spuščam, ko sem sprejel v štafeti prvo predajo, a da so takšni klanci, ko so nekateri potiskali kolesa proti vrhu klanca, pa si nisem mislil, zato se mi hoja proti vrhu ni zdela nič kaj slabega,  sem pa vse nadoknadil v zadnjih km pri spustu,  sem šele doma ugotovil, da je tam dol letelo, dobesedno letelo, 3:56 je ura pokazala najhitrejši tempo v tem delu teka.