V Radence na sladoled

Ja, kaj pa je to takega, da bi človek o tem pisal na blogu?! Pravzaprav nič posebnega, le da se običajno tja peljemo, ker so Radenci (od oka) oddaljeni kakih 40 km, tokrat pa sva se tastaradva tja odpravila peš.  Na idejo je, tako kot ponavadi, prišel Rajko, ko sva se prejšnjo soboto spet nekaj potikala ob tej naši Muri. Meni se je to sicer zdelo bolj tako, malo za šalo, malo za hec, sredi tedna pa me je začelo kar resno rajcati, kaj pa če bi res? In sem padla na finto. Še zadnje pomisleke je odgnalo vreme, ki je obetalo lep, sončen dan. In sva šla. Namesto k maši in žegnu - na sladoled v Radence. Grešnika jedna! :) Ko sva štartala, ura je bila točno 9, se je na otočku sredi ribnika ravno pretegoval labod.



Po tej naši panoramski poti, ki je tudi del Šentiljske,  je šlo kot šus, kljub temu, da se nama je na podplatih nabralo kar precej blata. V eni uri sva prispela do mejnega prehoda Trate, od koder sva se po glavni cesti odpravila do kraja, kjer se priključiš na Pot starega hrasta. Prelepa pot, tik ob Muri, dovolj široka za hojo vštric, me je očarala.



Ptičje petje, šumenje reke, naenkrat pa kar bučanje in že sva pri brzicah na Muri.



Ja, te pa znajo biti pri raftanju prav adrenalinske. Sva že preizkusila. Na drugi strani nov razgledni stolp, ki ga bo tudi treba it pogledat. Morda naslednjič s kolesom...

Ker sem se kar naprej ustavljala zaradi fotkanja tega ali onega, me je dragi lepo prijazno opomnil, da je cilj še kar daleč in da je vprašanje, če bova do tja sploh prišla ob taki moji vnemi za fotografiranje. No, pa sem ga lepo pospravila, fotoaparat, seveda,  in se resno lotila hoje.

Natanko opoldne sva prispela do mosta v Črncih.



Za nama je bilo 3 ure hoje. Malo sva posedela ob zaprtem bifeju, pohamsala  sendviče, malo poklepetala z italijansko familijo na kolesih, ki so hvalili naše "piste", ker baje takih v Italiji nimajo :) in šla naprej, proti Radgoni. Ko sva na hribu zagledala grad, sva se že razveselila, kako sva hitra, pa se je potem še kar vleklo.



No, pa sva vseeno prispela do Radgone. Pri mostu se je pot sicer za nekaj časa prekinila, vendar sva ostala ob Muri, saj se nama ni dalo hoditi po asfaltu.



Po kakšnih 20-ih minutah sva končno spet naletela na pravo sprehajalno pot



in ta naju je potem pripeljala do Radenc. Vmes sva seveda poklicala še Bojana, s katerim sva bila dogovorjena, da pride z Ano po naju. Ti zadnji km so se že kar malo vlekli. Potem pa naenkrat, kot v filmu, izza ovinka - most! Radenci!



Še nekaj malega, pa sva že pri parku, pa še malo in sva pri Tamari. Tam najprej srečava starše Anine sošolke, ki nejeverno sprašujeta, če sva slučajno prišla peš. Ja, seveda. Kar verjeti ne moreta. Jaz tudi ne :) Za nama je slabih 7 ur hoje, pa še čisto vredu zgledava :)



No, najin šofer, s svojo deklico in Ano, pa medtem  že čaka v slaščičarni. Uf, če bi mi zdaj kdo rekel, da moram it peš še nazaj...

Privoščimo si nekaj sladkih dobrot, malo klepetamo, nakar se odločimo, da gremo. Ups, prvi šok. "Mater je težko vstat"...  Ko se že skoraj zbašemo v avto ugotovim, da sem v slaščičarni pozabila torbo s fotoaparatom in telefonom. Ups! Drugi šok. Pa to se meni ja nikol ne zgodi... in že "letim" nazaj.... Tretji šok - ko se pripeljemo domov, se komaj zbašem iz avta... Ojej, le kaj bo še jutri?!

Aja, sicer pa sva prehodila nekaj malega manj, kot 30 km :)

Več slik!