Zimska pravljica

Še eno šolo v naravi smo uspešno spravili pod streho. Včeraj popoldne smo 49 otrok od 1. do 9. razreda, brez bolezni in poškodb (razen enega bolečega prsta, ki se je nesrečno znašel med vrati) predali staršem.  Zame se je tako šele sedaj pričelo pravo novo leto, saj sem bila vse do tega včerajšnjega prihoda domov v pogonu  in posledično v stresu, da bo vse skupaj potekalo tako, kot je treba. In hvalabogu je. Ne samo, da je bilo fajn, bilo je že kar kičasto. Prava zimska pravljica:

Otroci so bili (z redkimi izjemami) pridni in navdušeni nad vsem, kar se je dogajalo. Nekateri so se prvič postavili na smučke, drugi so se že kalili na progi za Zlato lisico, kar jim je predstavljalo še posebno velik izziv. Na tekmovanju, ki smo ga imeli na koncu, so se prav vsi, tudi tisti, ki so v teh dneh naredili prve korake na smučeh, uspešno preizkusili v veleslalomu.

Ob smučanju, ki je seveda v prvem planu, smo si v manjših skupinah privoščili tudi namakanje v bazenu, kar je bilo tudi svojevrstno doživetje.

Ob večerih smo si pogledali še kakšen film, se preizkušali v kvizu, se zabavali ob različnih skupinskih igrah in se imeli skratka lepo. Kljub težavicam, ki smo jih imeli z nekaterimi razgretimi petelinčki, ali bolje rečeno, razvajenčki, ki so od doma navajeni vedno in povsod imeti svoj prav, smo se imeli fajn in dnevi so kar hitro minevali. Dokaz je tudi spodnja fotka, saj me s tako širokim nasmehom le redko ujamejo v objektiv :)

Najlepše pa je seveda priti domov. In ko te na mizi pričaka še marmorni kolač, ki ga speče najdražji, je pravljica še lepša.