V gore

Zadnje planinske prigode Krtincev in debata, ki se je nato razvila ob komentiranju ene izmed Haninih fotografij, so me odpeljale več kot 20 let nazaj, v čas, ko sem bila "silomprilike"  tudi sama udeležena na eni taki turi po Kamniško - Savinjskih Alpah.

[caption id="" align="aligncenter" width="286" caption="Jaz sem tista z belimi štumfami :)"][/caption]

----------------------------------------------

Spomini so pač taki kot so; z oddaljenostjo malo zbledijo in se omilijo. Kar je bilo lepo, je še vedno lepo, tisto, kar pa je bilo takrat hudo, (da ne rečem kar strašno) pa tudi ni več tako grozno, čeprav... No ja, čas je, da tega okostnjaka že enkrat potegnem iz omare.

Po današnjih kriterijih za organizacijo in izpeljavo take ture, se naša takrat sploh ne bi smela zgoditi. Bilo je toliko nekih improvizacij in sprememb planov, da je še dobro, da smo sploh vsi prispeli nazaj. Prav lahko bi bila namreč jaz tista, ki bi svojo pot končala že na Mlinarskem sedlu. Pomemben razlog je bila verjetno tudi utrujenost, da o neizkušenosti sploh ne govorim. Naš vodnik (profesor), ki bi nas naj vodil, je namreč pustil, da je  skupinica, v kateri smo bili trije, poleg mene še dva fanta (eden od teh dveh je na srečo imel tudi nekaj plezalnih izkušenj) kar precej zaostala. Očitno se je zanašal na tega "taizkušenega". Precej za vsemi ostalimi, smo se tudi mi začeli spuščati po zajlah in klinih. Dokler je bilo eno ali drugo še na dosegu roke ali noge, je  kar šlo, naenkrat pa je zajle zmanjkalo. Roke niso našle več prave opore, noga pa tudi ni dosegla naslednjega klina.  Panika.  Kaj zdaj?  Prilepila sem se na skalo in nisem se mogla, niti hotela, več premakniti. Ne naprej, ne nazaj, ne levo, ne desno. "Saj bo," me je miril taizkušeni. "Saj bo." Poskušal me je usmerjati, kam naj prestavim katero nogo, oziroma roko, pa ni šlo. Totalna kriza. Ne vem, koliko časa je to trajalo, očitno pa ni zaleglo. Oba sta me vzpodbujala, da bi se vsaj malo premaknila in dosegla poličko nekoliko nižje. Nekako mi je to ob njuni pomoči tudi uspelo. Šele tam sem počasi začela prihajati k sebi. Ker pa je bila situacija še naprej kočljiva, se je Tomaž  odločil, da me naveže in na ta način spravi preko izpostavljenih mest. Tako se je tudi zgodilo. Šele z  njegovim varovanjem mi je uspelo sestopiti do Češke koče, kjer je, lepo sedeč na klopci, naš stari,  z daljnogledom v rokah, spremljal našo dogodivščino. Malo ga je le zaskrbelo, kot se je sam izrazil,  ampak je vedel, da bo Tomaž to že porihtal. Ja, na mojo in njegovo srečo, je res porihtal.

Mene je sicer ta mora spremljala še dolgo potem.  Naslednjič sem se šla "plezanje" šele 20 let kasneje, takrat v družbi našega PD.  Preko Vogarja smo šli na Tičarico,



se spustili do Koče pri Triglavskih jezerih in naslednji dan nadaljevali proti Komni, od koder smo se spustili nazaj v dolino.

Še istega leta sva se z Rajkotom povzpela tudi na Peco.



Strah je bil tako premagan. Mislim vsaj. Rešpekt pa je ostal. Še vedno.