V tretje gre rado ali 14. Ljubljanski maraton

Dva dni od maratona sta za mano, a vendar sem še vedno poln vtisov. Kako ne bi bil? Toliko sreče, zadovoljstva in veselja je bilo zbranih v teh nekaj  urah, da se tega ne da pozabiti kar tako, kakor se tudi ne da pozabiti vseh tistih ur, dnevov in mesecev treninga, ki so za mano, ko včasih tudi ni in ni šlo in bi najraje...

A splačalo se je, plačilo je bilo namreč  velikansko

O samem teku sem kot ponavadi že pisal na TF forumu, tukaj še dodajam nekaj besed.

Ko sem pred petnajstimi leti odtekel svoj prvi maraton, nisem imel pojma o treniranju, prehrani in še marsičem. Maraton je projekt, na katerega se je potrebno resnično pripravit, brez dolgih tekov tukaj ne gre, če še treniraš hitrost, še toliko bolje. In takrat jaz dolgih tekov sploh nisem poznal, v resnici sem mislil, da je ena polovička par mesecev prej čisto dovolj za pripravo na maraton.

In tako sem pogorel,  strah pred maratonom pa držal dobrih 15 let v sebi. Pa je prišla letošnja odločitev v Radencih, s cmokom v grlu. Bom zmogel, si upam, si resnično to želim?? Polno je bilo vprašanj, ki so se porajala v glavi, odgovori pa so počasi prihajali z zastavljenimi treningi.

V bistvu sem se prvič držal in izpolnil nek tekaški trening, ki sem si ga zadal. Prišla je Garda, kjer si enostavno nisem upal hitreje, še vedno je bil v podzavesti strah, pa naj si to priznam ali ne. Čeprav turistično, je bil strah še vedno v meni. Priznam, šest ur limita pa je vseeno dajalo upanje, tudi če mi ne bi uspelo. Pa je šlo praktično brez problema, počasi a sigurno.

Seveda pa je ljubljanc druga zgodba. Tam je obveza prvega kroga in tukaj ni bilo kaj taktizirati. Še dobro, da se je Ero odločil za zajčka, jaz pa sem bil tudi odločen, da pretečem prvi krog v času limita 2:15. In sem ga, z lahkoto, bi lahko rekel, podzavestni strah je šel tam nekam, ni ga bilo več.

Ni bilo dvoma ali bom uspel ali ne. Še več, šlo mi je tako lepo, da sem na začetku Dunajske v drugem krogu samo z začudenjem pogledal na uro. Opa, pa to so sanje.  To bo očitno več, kot sem si bilo kdaj lahko želel. O času maratona pod 4:45 nisem niti sanjal, sedaj je bila realnost pred mano. In realnost se je pokazala v cilju. Nepopisna sreča, solze, objemi, čestitke, vse to bo zapisano v mojem srcu za vedno. Pa ne samo zaradi rezultata, daleč od tega. Saj me poznate, rezultat je pri meni v drugem planu. To sem uspel narediti brez posebnih problemov, z nasmehom na ustih in solzah v očeh in brez besed: " Nikoli več!!"

In kako naprej? Ja, maraton se je očitno zapisal v mojem srcu. Vem, da ne bo vedno tako lahko, vem, da ne bom dosegal vrhunskih rezultatov, da bodo prišle krize, vzponi in padci, a prišli bodo tudi dnevi sreče, zadovoljstva in veselja, dnevi, ko bo treba iti preprosto samo tečt. Tečt kar tako iz veselja, brez ur in misli na rezultat. To je to, gremo naprej!!!!