06:00, 05:55, 5:45, 05:50

Če si je kdo mislil, da so to tempi mojih tekov se je zelo zmotil, to so namreč časi, ko sem vklopil svojega Garmina. Pa saj veste, jutranji teki to je zame, predvsem na morju.  Jutranji hlad, svežina in vonj morja to je nekaj, kar me popelje kar v neke višave in letos je to bilo dobesedno.

Tik nad kampom se je namreč pričela planinska pot na najvišji vrh Paga - Sv. Vid namreč in da ga nebi osvojil bi bil seveda greh.

Prvič sem en večer šel "samo malo pogledat" in sem prišel tik do zaključnega vzpona, kjer sem se obrnil, ker sem bil že precej pozen.  Drugo jutro pa seveda ni bilo izgovorov, da ga ne bi osvojil.

Pot, ki vodi na vrh, je odlično označena, tako z markacijami, kot tudi s kamnitimi skalami

Še najbolj zanimivo pa je to, da je praktično celo pobočje posejano z žajbljem, ki ga je kolikor češ, sem pa videl kasneje, da so ga ljudje malo nižje pobirali v ogromne vreče, je pač zastonj, pa še domač.

Na celem pobočju so tudi ovce, ki so tako ali tako zaščitni znak Paga, se pa človek, ko se sprehaja po tem pobočju, vpraša le kaj za vraga je to?

Kljub vsemu mi je Sv. Vid prirasel k srcu in prepričan sem, da bom še kdaj zlezel gor.

Seveda pa sem tudi tekel,  čisto tiste obmorske proge sicer ni bilo, a je bilo prekrasno teči tudi skozi obmorske vasice in ceste, ki so speljane skozi kamnito pokrajino, ki te tudi zna očarati, zgodnja jutra pa so tudi naredila svoje.

Po prihodu v kemp pa seveda obvezno kopanje v morju, ki je bilo čisto moje, mi pa pri tem uživanju nikakor ni bilo jasno, zakaj pri triatlonu ne končajo s plavanjem, tako paše, da ni za govorit.

Torej sem na dopustu tudi migal. Opravil sem v bistvu vse treninge, ki sem si jih zadal in na koncu vedno z veseljem prišel v NAŠ camp!