Po Šentiljski s planinci

Enkrat letno naše planinsko društvo organizira pohod po Šentiljski poti v enem dnevu. V bistvu je to vrhunec osvajanja Šentiljske poti. Za ta pohod moraš biti kondicijsko zelo dobro pripravljen in prav zaradi tega ta pohod ne slovi ravno po množičnosti.

------------------------------------------------------------------------------------------------

Tokrat sem se prvič v tej družbi znašel tudi sam. Pot smo si zastavili  v obratni smeri od urinega kazalca, za cilj pa čas, ki ga še nismo dosegli v peš varianti, vsaj kar se našega društva tiče. Torej za izključno prehojeno pot v času pod 13:30.

Ob četrti uri zjutraj se nas je iz  Zg. Velke podalo na pot 7 članov našega društva, večina je bila takih, ki so se na to pot odpravljali prvič, na koncu pa se je izkazalo, da je na cilju samo eden izmed nas izrekel znameniti dve besedi: "Nikoli več" . Začeli smo v soju čelnih svetilk ter megle. Petkovo neurje nam ni bilo nič kaj po godu. Pot je v nekaterih delih bila kar precej blatna, tudi nepokošena visoka trava nas je dobro namočila. Še dobro, da smo kot pravi planinci imeli zraven stvari za preobleč, za preobut pač ne. Moji goretex copati so tokrat odpovedali, tako da sem praktično vso pot plaval v njih, tisto preoblačenje zoknov nekje na polovici proge pa je bil pravi užitek, čeprav so bili copati znotraj mokri in se mi je zdelo,da bi jih lahko ožemal.

Jutro nas je dočakalo v Lokavcu pri Lovskem domu, v dobrih treh urah smo bili v Sladkem Vrhu in malo naprej pri brodu smo dodali v naš dnevnik že tretjo štampiljko na naši poti. Ker smo hoteli doseči nek  soliden čas, so bili naši postanki skrajšani na minimum. Postanke smo imeli izključno pri točkah, kjer smo žigosali  dnevnike, pa še tam smo se organizirali tako, da sta bila vedno dva zadolžena za žigosanje  vseh dnevnikov. Tako za postanek nismo potrebovali kaj dosti več, kot pet minut. Še prej nas pri ribniku pričaka  labodja družina. Starša z vsemi močmi branita svoje mladičke in imeli smo kar nekaj problemov, da smo šli mimo njih.

------------------------------------------------------------------------------------------------

V Šentilju nas je pričakalo sonce  in ko smo šli mimo obveznega tanka, je bilo za nami polovico poti. Na Brlogi smo si vzeli edino malo daljšo pavzo, časovno pa smo tudi ob odhodu bili v mejah našega planiranega časa. Nekje po kmetiji Eferl srečamo večjo skupino pohodnikov, ki so se podali na pot iz Šentilja do kmetije Gaube. Kar ne morejo verjeti, celo so mislili, da se šalimo, da smo na poti že od štirih zjutraj in da mislimo prehoditi celo pot.

Tradicionalni postanek, ki ga ne smeš izpustiti, je seveda pri kmetiji  Gaube. Tukaj naročimo liter vina in radensko, njihovemu psu pa sem tokrat letos že četrtič odstopil del mojega sendviča s pršutom. No ja,  enkrat si je pol sendviča iz moje roke vzel kar sam. ;)

------------------------------------------------------------------------------------------------

Pot nadaljujemo proti Vranjemu Vrhu in tu počasi začnemo čutiti posledice dolgotrajne hoje. Hoja po asfaltu ni bila nič več v užitek, če se je le dalo, smo iskali mehkejšo pot ob asfaltirani cesti, naš tempo je tudi občutno padel. Sicer pa smo se izkazali kot homogena ekipa,  saj praktično na celi poti ni zaostajal nihče.

Pri kmetiji Rajšp se ustavimo samo za žigosanje dnevnikov, pa bi bilo lahko zelo drugače. Tukaj je bilo namreč ogromno ljudi,  turistično društvo Klopotec je prirejalo tradicionalno tekmovanje koscev, pijače in jedače je bilo v izobilju, mi pa nismo podlegli skušnjavi in smo raje kar se le da hitro krenili naprej, cilju naproti. Tako mimogrede so nas povprašali,  če smo prišli iz Šentilja, mi pa v en glas, da iz  Zgornje Velke. Pa smo potem ugotovili, da bi bilo bolje reči, da smo prišli iz Šentilja,  ker iz  Zg. Velke pa ja ni daleč.

------------------------------------------------------------------------------------------------

Tako smo se počasi, a vztrajno približevali koncu naše poti. Čez Rajšpovo gomilo smo prišli na nepokošen travnik, kjer smo se spomnili, kako smo pozimi gazili tukaj po snegu, sedaj pa nas je čakalo gaženje po visoki travi. Še delček blatne poti in počasi se je pred nami pokazala Zg. Velka, cilj naše poti. Prišli smo ravno v času poroke, oz. poročnega fotografiranja. Ta betonska terasa, ki so jo naredili pred dvema letoma, je res odličen ambient za poročno slikanje. Zraven je posajena tudi domača trta,  skratka, tukaj je prostor, kjer se odvijajo tudi kulturne prireditve, da o martinovanju sploh ne izgubljamo besed.

------------------------------------------------------------------------------------------------

Tako smo se utrujeni a srečni, da nam je uspelo, podali v gostilno Snežinka po zadnji žig na naši poti. Obvezno pivo za konec, celo jaz sem spil skorajda na dah celega Radlerja, je bil prijeten zaključek včerajšnega dne. Utrujenost se nam je poznala kar vsem po vrsti, nekdo, ki je še malo prej sanjal, da bo  šel v Sladkem Vrhu vsaj še na drugi polčas nogometne tekme, pa je kar zacumal za mizo in rekel: "Nikoli več"!