Hribovski teden

V cilju priprav na Borških 10 in teka po Šentiljski poti sem v prejšnem tednu pričel s tekom po okoliških hribih. Moram reči, da sem se ravnin že kar nekako nasitil in da so mi klanci v resnici začeli odgovarjati. Ne nekakšni strmi in dolgi ampak takšni malo gor malo dol.

Planiral sem, da bom opravil dva teka na Vranji Vrh ter za zaključek tedna tek na Zg. Velko in nazaj v dolžini cca 15 km. Oba teka na Vranji Vrh sem opravil  dovolj zgodaj zjutraj tako, da ni bilo problemov z vročino. Čeprav sem se že zdavno odločil, da bom postal kar zen tekač, sem se moral na koncu kar čuditi. V obeh primerih sem moj najbolši čas izboljšal, skupaj skorajda za 4 minute. Pa se sploh nisem gnal. Povprečni pulz sem imel kar na zavidljivi ravni 140 utripov, max pa tudi ni presegel 160 utripov. Če se samo spomnim 4 januarja se lahko zamislim, kje pa sem do takrat bil?' A je že moralo biti tako.

Nedelja je bila torej namenjena dolgemu teku. Opremil sem se popolno. Nabavili sem si gel za po poti, tudi Hanijevo pecivo sem pripravi, tudi zadosno količino pijače sem nameraval tovoriti s seboj. Predviden začetek teka nedelja zjutraj, najkasneje ob 07:00.

Pa človeku pač ne gre vedno vse po načrtih. Sobota jutranje betenoranje pri svaku, popoldan košenje trave na parceli. Mater še zvečer je bilo vroče. V nedeljo zjutraj pa me je čakalo končno polaganje kritine (tegole) na našo uto na parceli. Sicer je bilo to delo planirano za med tednom popoldan, a napovedana vročina je naredila svoje in primorani smo bili začeti že v nedeljo zjutraj. Končali ravno nismo, nas konec dela čaka kar  v soboto zjutraj.

Tako je moj dolgi tek odpadel. Sem pa zvečer opravil polovično predviden tek in to kar z štartom na parceli. To progo sem velikokrat že prekolesaril, a teči po njej je čisto nekaj drugega. Takrat se šele poznajo hribčki in na srečo tudi doline. Kljub večeru je bilo še kar vroče, tekel sem zadovoljen, da mi gre, o kakšni otrujenosti pa tudi ni bilo ne duha ne sluha. Moje misli nenehno letijo proti 21-tki...