Zadnji šolski dan

Zadnji in to dobesedno ZADNJI šolski dan na Vranjem Vrhu. To pomeni, da bo ta častitljiva, stara, siva gospa, ki šteje krepkih 100 let in še nekaj več, 1. septembra ostala prazna, zaklenjena in seveda popolnoma tiha. Igrišče pred njo bo samevalo, otroški živžav pa se bo preselil 2 km nižje v dolino (grabo), kjer nas že čaka prenovljena (potekajo še finalna dela) in dograjena nova šola. Mislim, da bomo to o dokončnem slovesu dojeli šele naknadno. Prišlo bo šele za nami... Od takrat, ko sem pred davnimi 35 leti tudi sama prvič prestopila prag te šole, se je marsikaj spremenilo. Leta 1977 se je predmetna stopnja, jaz sem bila takrat ravno v 5. razredu, preselila v Sladki Vrh, kjer so nam zgradili novo šolo, razredna stopnja pa je vse skozi ostala tukaj na Vranjem Vrhu. Do letos. Do zadnjega šolskega dne v tem letu. Zdaj, ko to pišem, me kar malo stiska. Verjetno ravno zaradi tega nisem hotela o tem pisati že v petek, ker se morajo misli še urediti in postaviti na svoje mesto. Gre za konec nekega obdobja, obdobja, ki zajema velik del mojega življenja in ne nazadnje že tudi del Aninega. Najprej moja šolska leta, nato povratek nazaj kot učiteljica, pa zdaj Anino prvo triletje... Spominov še pa še... In zdaj jih bo treba lepo zapakirati v škatlo, nanjo napisati Vranji Vrh in to je to. Nič več vožnje po ozki, pozimi včasih celo neprevozni, dokaj strmi cesti, s katere se ti odpirajo čudoviti razgledi na vse strani: od Madžarske, preko Avstrije (najlepši je vedno pogled na zasnežene Koralpe), do Pohorja in seveda do Marije Snežne, kjer stoji še ena častitljiva učilna zidana, to pa je naša podružnica na Zg. Velki. Tudi ta gospa je že v letih, 200 in še čez, jo pa ravnokar temeljito lišpajo, saj bo po novih oknih dobila še novo streho in seveda novo fasado. Nič več ne bo telovadbe v kleti, kjer smo imeli kao telovadnico. Prostor je bil manjši in predvsem nižji od kakšnega normalnega razreda, tako da so igre z žogo v tistem času, ko smo morali biti notri, odpadle. Odpadla so tudi razna lovljenja in še kaj podobnega, ker enostavno ni bilo prostora. Hm, včasih smo res improvizirali... Kakšna štiri leta nazaj smo ob vstopu v telovadnico naleteli celo na kačo. Ja, pravo kačo. In če sem bila do takrat trdno prepričana, da me bo ob bližnjem srečanju s to živalco zadela kap, se to seveda ni zgodilo. Za menoj je stala kolona četrtošolcev, ki so že komaj čakali na telovadbo, pred menoj pa se je v klopčiču zvijala prava kačica. Uf..., em..., čakte malo... Poslala sem jih par korakov nazaj, tazadnji sploh niso vedeli zakaj, in še enkrat pogledala proti kači. Nekako sem se uspela prepričati, da je "le" belouška. Zdelo se mi je, da ima pač nekaj belega na glavi, kar bi lahko pomenilo, da ne gre za kako strupenjačo. Bognedaj... Nato sem poklicala našo kuharico in ji previdno povedala, kaj se skriva za vrati in kaj si mislim, da je. "Grem jaz po metlo in šauflo, pa jo bom gor pobasala" je bla ženska korajžna. Uf, svaka čast! Zdaj so že vsi otroci vedeli, zakaj ne gremo naprej, eni so se hecali, druge je bilo malo strah. Naša opasna kuharca pa z metlo hop v telovadnico in že je na smetišnici prinesla strašno kačo. Tudi njej se je zdelo, da je samo belouška, pa še "bolj mlada, ker ni bla tak fejst debela..." In jo je odnesla ven in vrgla v grabo! He, s tem pa te zgodbe še ni bilo konec. Seveda smo morali o tem obvestiti ravnatelja, pojavile so se teorije o tem, da je bil to mladič in da se stara sigurno še kje skriva pri kaki cevi itd... Saj sem omenila, da je bila telovadnica v kleti, ne?! Pa poleg nje še jedilnica, pa razdelilna kuhinja, pa kurilnica..., skratka en kup prostorov, kjer bi se našlo idealno bivališče za te živali. Hm, le kdo bo zdaj vse to pregledal in preveril?! Jah, nič, to je bil izjemni slučaj. Je hišnik malo pogledal in ni nič našel. Verjetno(?!) se ne bo več zgodilo... In se na srečo ni. In če pozabim na tistih nekaj ur (par mesecev), ko so mi ob vstopu v telovadnico oči kar švigale sem in tja, po tleh in stropu, kjer so bile cevi od radiatorjev in po vseh kotih in kotičkih, kjer bi se kačurine lahko skrivale, je bilo to bližnje srečanje z gospo belouško čisto cool. Hm, tega prav gotovo ne bom pozabila. Kot še marsičesa drugega ne...

Jah, avgusta se bomo še srečali tu, takrat bomo pakirali in selili, kar je še kaj vredno in se bo dalo še kje porabiti. Kaj pa bo ostalo za nami, kaj se bo zgodilo s samo stavbo, pa zaenkrat še ni čisto jasno. Govorilo se je, da naj bi jo preuredili v dom za ostarele, zgleda pa, da bo samo pri govoricah tudi ostalo. Konkretnih informacij namreč še ni. Upam le, da karkoli že bo, oziroma, če sploh kaj bo, da stavba kot taka dobi neko novo vsebino in življenje...