CASTELLO DI MIRAMARE

Glede na napovedno poslabšanje vremena smo prvomajski izlet opravili že aprila. V bistvu je padla odločitev kar pri zajtrku. Kljub različnim mnenjem o potrebni potovalni opravi smo se odpravili kar hitro. Ana je pač vedno vroča in bi najraje šla kar v kratkih hlačah, brezrokavni majici in japonkah.

Cilj našega potovanje je bil grad Miramare pri Trstu. Vožnja do tja je minila hitro, današnje avtoceste pač omogočajo, da lahko v nekoč oddaljene kraje pridemo sorazmerno hitro. Med vožnjo smo se spomnili tudi na čase, ko smo hodili v Trst po kavbojke in potovali z vlakom celo noč.

Vsekakor smo do Trsta prišli hitro in brez komplikacij. A naprej ni bilo več tako. Nikjer nobene table, kje je grad. Vozimo se po Trstu gor in dol, sem in tja , grad enkrat vidimo pred sabo, drugič že za nami, tretjič ga sploh ne vidimo več.

Vozimo se tudi po zelo ozkih ulicah, kjer pride tudi do srečanja bočnih ogledal z nasproti vozečim avtomobilom. Hvala bogu, brez posledic. Sicer pa tako ali tako vidiš , da je vsak drugi avto tako ali tako poškodovan. Ja, saj ni čudno, pri sami vožnji moraš pazit ko hudič. Madona, ta vožnja po Italiji pa zna biti prav stresna. Resnično moraš paziti na vsakem koraku na avtomobile, kolesarje, pešce, predvsem pa na mopediste. Vsi švigajo sem in tja, ne da bi nakazali smer. Za cincaste voznike očitno tukaj ni prostora, če pa še kraja ne poznaš, pol je pa šele hudič.

Enkrat vmes povprašamo tudi mimo hodečega ali smo na pravi poti. Ko vidi, da smo tujci nam samo pomaha, češ, da nam ne bo mogel pomagati. A naša mati zna malo italijanščine in se je tako lahko sporazumela, da smo ugotovili, da se peljemo spet narobe in da moramo v drugo smer. Počasi je minevala ura spoznavanja Trsta. Če računamo, da smo v dobrih dveh prišli do tam, nam je bilo počasi že dovolj. Nikjer nobenega smerokaza, nikjer nobene opozorilne table. Pa saj človek tega ne more verjeti. Na koncu nam le uspe, pri obali zavijemo pač čisto na slepo desno in naenkrat se pred nami pokažejo nabito polne plaže, ki vodijo praktično od Trsta do dvorca Miramare. Nedelja je in sonči se vse živo, kopalcev pa praktično ni bilo videti.

Naše iskanje dvorca je bilo poplačano. Pred nami se je pojavil čudovit grad katerega značilnost je tudi to, da imajo vsa okna pogled na morje. Hmm, le koliko bi ti takšen pogled današnji hotelirji dodatno zaračunali?? Grad je vreden ogleda. Ni sicer nekašen velikan, je pač med gradnjo zmanjkalo denarja za tretje nadstropje, je pa ravno dovolj velik, da občutiš način življenja v gradovih. Po ogledu spalnic, kopalnic, jedilnic, dnevnih prostorov ter drugih pripadajočih soban smo se spraševali, kje pa je kuhinja. Nič od tega, ne prostora, ne posod in zanimivo, tudi prostorov, kjer se je nahajala služinčad ne. Ali je to bilo kje v kleti ali pa so se prehranjevali v kateri od bližnjih restavracij s hitro prehrano, bomo raziskali ob naslednjem obisku.

Gradu pripada tudi park. Prašen je, pozna se, da že dolgo ni deževalo in tudi pergole so ponekod uničene in prav kličejo po obnovi. Vsekakor pa bi si človek moral za park vzeti več časa, mi smo ga videli le delček. Pa drugič.

Za pot nazaj domov smo se odločili preko Kopra. Tokrat nismo imeli problemov, saj smo ulice v Trstu že imeli v malem prstu (no, enkrat smo prehitro zavili, a smo napako takoj popravili). Tako smo prečkali mejo srečno in prav oddahnili smo si. Ker je bilo do sončnega zahoda še kar nekaj uric se odločimo, da odidemo še na slovensko obalo. Pizza ob hotelu Žusterna pri Kopru nam je prav prijala. Pri enournem čakanju na njo smo se resnično učili strpnosti, čeprav smo na koncu bili že vsi nestrpni. A najedli smo se le, zakaj pa smo tako dolgo čakali, pa nam ni bilo jasno. Nekakšne gneče pač ni bilo, očitno smo prišli ob najbolj nerodnem času. Ogled Kopra pa smo popestrili še s sladoledom in kavo.

Nazaj grede smo se ustavili še v Tepanjah. Za domov smo hoteli kupiti še tepanjske rezine. Ne me vprašat, če smo čakali. Ja, smo, ampak tokrat zato, ker so jih ravno naredili in jih morajo samo še razrezati. Smo se že spraševali ali naj samo plačamo sok in odidemo. A ker smo se naučili strpnosti v Žusterni smo počakali in dočakali. Dobre pa so le bile.

Vsekakor smo preživeli čudovit prvomajski izlet v aprilu!