Spet doma

Končno smo doma, čeprav pogojno, saj se Ana spet potepa. Moja ekskurzija v Köln se je iztekla v zgodnjih jutranjih urah včerajšnjega dne, še ravno pravi čas, da me je dragi lahko pričakal, preden je odbrzel na šiht. Še dobro, da je šel, sem lahko vsaj spala celo dopoldne...:) Wauu, kaki luxus se je pretegovati v normalni postelji po več kot 12 urah cijazenja... Mislim, da vsaj naslednjih 30 let ne grem več na tako turo z avtobusom... Ob treh popoldne smo štartali iz Triera. Po dveh urah in pol vožnje, na prvem lulanju ozi. postanku, je avtobus mrknil. Ko nas je Sašo, naš vodič, prijazno, a z resnim izrazom povabil, da pomagamo potisnit, smo se seveda režali... Ja, ja, seveda, ti samo nakladaj... Ko pa je prošnjo še ene parkrat ponovil, smo začeli počasi kapirat, da je res nekaj narobe. Kljub našemu guranju se avtobus ni niti premaknil, kaj šele da bi vžgal... In potem se je začelo: oba šoferja in Sašo so hodili od enega konca do drugega, odpirali ena vrata, pa druga, pa vmes telefonirali, pa šraufali, pa spet telefonirali... Menda je šla elektronika, se je začelo pritajeno širiti med tistimi, ki se kao spoznajo... No, fajn, bomo čakali pa na drug avtobus. Ni panike, saj smo na idealnem placu; restavracija pred nosom, pumpa za ritjo... Nekako po treh urah, s pomočjo mehanika preko telefona ugotovijo, da bi lahko crknil štarter. Aleluja, ugotovitev se je izkazala za resnično. In potem je stručko od šofera z izolirtrakom za silo povezal neke kable, ki so predtem držali skupaj in že je mašina zarohnela..., ker ni bila zategnjena ročna, smo skoraj zgazili tiste, ki so stali preblizu... No, na srečo so se pravočasno umaknili... Ker je bila rešitev problema le zasilna, šofer avtobusa ni smel več ugasniti. In smo pičili proti Sloveniji..., še tankali smo s prižganim motorjem... in v zgodnjih jutranjih urah nam je le uspelo priti domov. He, začela sem čisto na koncu, sicer pa je bila sama ekskurzija čisto OK. Začetek je bil v nedeljo zvečer, ko smo štartali iz Maribora. Po celonočni vožnji smo zjutraj prispeli v Rudesheim ob Renu, kjer nas je pričakalo slinasto in oblačno jutro.

 

Mesto se je komaj prebujalo, marsikatera kavarna in okrepčevalnica še ni bila odprta. Malo smo prošetali potem pa smo se odpravili na ladjo, ki nas je popeljala do Koblenza.

Poleg nas je ladjo zasedel tudi mali milijon Japončkov, ki so brzeli z enega konca ladje na drugega in škljocali... in škljocali... Občudovali smo tipična obrežna naselja in številne gradove, spomnili so nas tudi na Loreley, ki je s svojim prelepim petjem vabila mornarje v nevarnost.

Ja, včasih so punce vabile s petjem, danes pa se slikajo za Playboy in se dajo na jambota pa spet spravljajo koga v nevarnost... No, mi smo potem nadaljevali pot do Bonna, nekdanjega glavnega mesta ZRN. Obiskali smo rojstno hišo Ludvika van Beethovna, si ogledali zbirko originalnih zapiskov, slik, instrumentov in še marsičesa. Seveda v muzeju prodajajo tudi "spominke". Men so se tak dopadle kravate, pa nisem bila sigurna, da bo mojemu tak všeč kot men... Pa je pač nisem kupla:)

 

No, polni vtisov smo se nato odpeljali proti Kölnu. Hotel, večerja, spanje... Joj, kak je blo fajn spat v pravi postelji...mmm.... Naslednje jutro nas je čakal "highlight" naše ekskurzije: didacta. Sejmišče tako kot pol Maribora, no, malo pretiravam, dosti pa ne, in že smo se zapodili v hale, kjer se razstavlja vse, kar je na kakršenkoli način povezano z znanjem. Ej, ne morš verjet... Ljudje hodijo tja s troliji, nabirajo svegaisvašta, nekateri vlečejo za sabo vreče (take velike, kot jih imajo v Ikei), skratka, ko to vidiš, misliš, da si na letališču ne pa na sejmu. Materiala je ogromno, prospektov in reklamnih izdelkov na tone... S kolegico se ustavljava ob posameznih stojnicah, tu in tam se zapleteva v kakšen pogovor... He, nekateri celo vedo, kje je Pohorje, pa "gutesesen" da je pri nas... Ja, bo kar držalo. No, midve vneto nadaljujeva, srkava ideje, se naslajava nad materiali in pripomočki, ki jih vidiva in se hkrati zavedava, da smo mi v nekaterih pogledih še daleč od Evrope. Žal. In ko se popoldne dobimo z ostalimi udeleženci, delimo podobne izkušnje.

Odpeljemo se v center mesta, kjer si najprej ogledamo znamenito katedralo. Stvar je tako ogromna, da presune. Notranjost malo manj, še posebej, ko srečaš turiste s troliji... Mislim... ej... S kufrom se gre šetat po cerkvi! Ko smo spet zunaj, poskušam fotkat, pa sem preblizu, da bi zaobjela celotno zgradbo. Kaj hudiča naj grem 1 km stran al kaj, da bom lahko slikala?! Jok, ne grem... se mi ne da! Pa še dežuje, pa veter piha...

Gremo do Glockengasse, kjer so na številki 4711 v 18. stoletju prvič predstavili kolonjsko vodo, ki je bila takrat še zdravstveni pripomoček, kasneje pa je postala to, kar je danes - dišeča vodica. V malo trgovinico, nad katero se nahaja muzej, se nagnete poln avtobus. Pri vhodnih vratih je fontana, iz katere teče znamenita vodica... Na poličkah pa flaške, male, malo večje, srednje, velike..., in diši...diši... Uf, pokupili smo na litre te kolonjske in se odpravili nazaj proti avtobusu. Hm, za nami je menda že kar smrdelo od samih dišav... Vrnili smo se v naš hotelček, se zrihtali in peš mahnili do pivnice, kjer je bila večerja. Pivska, seveda.

 

Za predjed pilsner (kao bavarski pir) - pol litra, ja, bilo je tudi nekaj hrane, take bolj močne, seveda ni manjkalo zelja, pa krompirja itd..., za desert pa köls - to je kao njihovo znamenito koelnsko pivo, ki ga varijo drugače, kot je to značilno za bavarska piva. Menda ni tako močno, lahko se ga precej več popije, oni med eno in drugo rundo poplaknejo tudi z malo žganja..., no, vse to mi nismo probali, tak so nam pač povedali. Ker sama nisem ravno neki ekspert, si podrobnosti o posameznih vrstah piva nisem ravno najbolj zapomnila. Bom šla še pač na eno pivsko ekskurzijo, pa bo:)

Siti in od piva naliti, smo prikolovratili nazaj do hotela. Noč je bila presenetljivo kratka. Po zajtrku smo spakirali in "vozi Miško"... Šli smo proti zahodu, v dolino Mozele. Ustavili smo se v Bernkastelu, ki slovi po svojih vinskih kleteh.Tam se pije odličen rizling. Mestece samo je luškano, že skoraj kičasto...

 

Menda smo ujeli najbolj mrtvo sezono, saj je bila večina lokalčkov zaprta.

Pa še deževat je spet začelo. Hop na avtobus in naprej do Triera. To je eno najstarejših nemških mest, še iz časa rimskega imperija. Od takrat so jim ostala črna vrata (Porta Nigra), imajo katedralo z ogromnimi orglami, pa še kaj bi se našlo.

Ker je spet deževalo, ne, pravzaprav je lilo, smo obisk skrajšali. Tudi pihalo je ko šus in lahko smo v praksi videli, kako zgleda pravljica Moj dežnik je lahko balon. Marelo je nekemu stricu namreč odneslo v luft, kot da je napolnjena s helijem. Malo smo se že smejali, čeprav njemu niti ni bilo smešno, ko je v tistem nalivu ostal brez strehe nad glavo... In tako smo se kar hitro zbasali nazaj na avtobus... Nadaljevanje zgodbe pa je opisano že na začetku...