Plavalni tečaj

Minuli teden smo, kot vsako leto v tem času, ponovno izvajali obvezni plavalni tečaj za tretješolce in neobveznega za prvošolčke. Tem se običajno pridruži tudi nekaj pogumnih malčkov iz vrtca, vseh pa je bilo letos nekoliko manj kot ponavadi, čeprav je bilo število prijavljenih bistveno večje, kot pa jih je potem dejansko prišlo. In ko začneš tako malo vrtati po vzrokih za slabšo udeležbo, dobiš tak odgovor: "Starše je strah! Bojijo se zaradi tega, kar se je zgodilo v Kranjski Gori, pa na Kočevskem..." Ja, ti dve tragediji sta res globoko zarezali v vse nas; v starše, v učitelje, v vzgojiteljice... Zato tudi lahko razumem mamico živahnega petletnika, ki dve noči pred tečajem ni mogla spati zaradi skrbi, kako bomo uspeli "ukrotiti" njenega Žigeca... Razumem tudi skrb vzgojiteljice, ki je bila določena za spremljanje teh šestih malčkov iz vrtca in tudi ni spala... Težko pa razumem starše, ki so otroke v zadnjem trenutku izpisali zato, ker bi se jim na plavanju "bogvekaj" lahko zgodilo. Namesto, da bi otroku omogočili, da se prilagodi na vodo, da izgubi strah, da se morebiti celo nauči plavati, kar je običajno, so mu odvzeli to možnost. In potem se dogaja, da dobimo v 3. razred kakšnega, ki se do takrat sploh še ni kopal v bazenu, kaj šele da bi plaval... In večji, oziroma starejši kot so, težje je odpravljati strahove, ki jih prinesejo s seboj. Seveda se nam zgodi, da kdo ne splava niti v tečaju, niti kasneje v šoli v naravi, ampak jih je na srečo zelo malo. Možnost, da se naučijo, imajo vse do konca šolanja in ravno letos smo imeli na tečaju tudi tri fante iz 7. razreda, ki so se opogumili in se nam pridružili. Vsi trije so na koncu uspešno opravili tudi preizkus, kar pomeni, da so preplavali 50 metrov. Enak preizkus je opravilo tudi 24 tretješolcev, 6 se jih bo moralo še malo potruditi. Med prvošolčki in vrtičkarji jih je to razdaljo preplavalo 10, 16 jih je preplavalo krajšo razdaljo, 6 jih zna drseti po vodi, 2 pa potrebujeta še nekaj časa, da se bosta prilagodila na vodo. Upam, da prej, kot v 3. razredu.
In tako smo pod streho spravili še en tečaj. Tokrat na srečo tudi brez poškodb. Kljub napornemu tednu, ko sem domov v bistvu hodila samo spat, pa nekaj malega pojest, lahko rečem, da sem vesela, da imam možnost delati tudi to. Občutki, ko gledaš, kako v vodi uživa nekdo, ki se je nekaj let nazaj z vsemi štirimi upiral temu, da bi se namočil vsaj do kolen, so nekaj posebnega. Veselje, zadovoljstvo, sreča..., ponos... Fajn je. In ko ti to potrdi tudi tisti, ki si ga učil, je še toliko lepše. In si spet mislim:" Delam tisto, kar mi je všeč, pa še plačana sem za to... Kaj češ lepšega?!"